Cellofest: Misel, ki prek violončela spregovori ...

Nocoj uvodni koncert festivala, ki se bo na vse načine posvetil godalu, naslonjenemu na špico.

pon, 16.05.2016, 11:00

Ljubljana bo pet dni mesto vio­lončela. Danes se namreč začenja Cellofest, ki bo poleg koncertov ponudil še seminarje in spremljevalne dogodke. V prestolnico prihajajo vrhunski glasbeniki: na nocojšnjem otvoritvenem koncertu v Slovenski filharmoniji se bo smetana slovenskih violončelistov združila v 12-članski Cellofest ansambel. Med skladbami Vivaldija, Schuberta, Kodálya bodo krstno izvedli tudi slovensko skladbo Za čelom srce v štirih stavkih, ki jo je za to priložnost napisal Gal Gjurin.

Če je »za čelom srce«, je v srcu ljubezen. Ljubezen do inštrumenta, glasbe. Kakšne so zgodbe slovenskih mednarodno uveljavljenih violončelistov? Kako čutijo violončelo, zakaj so ga izbrali, kaj jim pomeni in kaj prek njega sporočajo nam, poslušalcem?

Maruša Bogataj: Violončelo je vse življenje

Je soloviolončelistka Simfonikov RTV, v lanski sezoni je bila članica orkestra Münchenske opere. Z violončelom se je spoznala na kranjski glasbeni šoli. Na koncertu violončelista in profesorja Cirila Škerjanca je obnemela in začela jokati. Imela je komaj tri leta, a je tisti večer vedela, »da je to življenje, ki ga hočem«. Za violončelo je bila sicer še premajhna, do šestega leta je zato igrala kljunasto flavto in klavir, potem pa jo je vpeljala v svet izbranega inštrumenta profesorica Zdenka Kristl Marinič, ki ji je Maruša Bogataj z dvanajstimi leti sledila tudi na srednjo glasbeno šolo v Ljubljano.

S petnajstimi leti je bila že vpisana na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer jo je končno učil umetnik, ki jo je navdušil za igranje. »Po dveh letih študija je profesor Škerjanec preminil, ostali dve leti pa sva dodobra izkoristila z Milošem Mlejnikom. Ko sem diplomirala, z devetnajstimi leti, sem se hotela še naprej izpopolnjevati, zato sem odšla v München na Visoko šolo za glasbo in umetnost, kjer sem doštudirala solistični magister in kasneje še komorni magister.«

Kaj jo navdušuje pri inštrumentu? »Razpon, ki v različnih legah doseže vse človeške glasove, od basa do soprana,« pravi. Najosebnejšo in njej najljubšo moč ima v komorni igri. »Ta je tako delikatna in v vsaki komorni zasedbi dovoljuje drugačno vlogo. Zato sem se odločila izpopolnjevati tudi v njej.«

Maruša Bogataj se nerada opredeljuje, katera je najzahtevnejša skladba ali kateri skladatelj ji je najljubši. Repertoar je tolikšen, da je izbira preprosto pretežka. Njen vzornik je še vedno Škerjanec, z leti seveda »spoznavaš vedno več znanih glasbenikov, ki te seveda navdušijo vsak po svoje, a ne morem izbrati najljubšega«.

Je violončelo lahko tudi rock, jazz, pop ... kot dokazujeta 2Cellos? Da, pravi, toda sama je bolj klasična glasbenica in bi težko dala prioriteto crossoverjem. »A saj, ravno to je lepota glasbe, za vsakega se najde nekaj.« Violončelo je inštrument, ki te ne more pustiti ravnodušnega, pravi. »Meni pa je vse življenje.«

Primož Zalaznik: Inštrument čudovitega stasa in glasu

Je pogodbeno zaposlen pri Dunajskih filharmonikih, najslovitejši orkestrski zasedbi na svetu. Z njimi je koncentriral po vseh kontinentih, sodeloval z vrhunskimi dirigenti, obenem pa igra z vrhunskimi kolegi, umetniki, od katerih se lahko vsak dan nauči nekaj novega. Diplomiral je v razredu Miloša Mlejnika na Akademiji za glasbo, pri njem opravil še podiplomski študij. Izpopolnjeval se je tudi na Visokih šolah za glasbo v Kölnu, Essnu in na Dunaju. Leta 2008 se je zaposlil kot namestnik soloviolončelista v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, leta 2015 pa je pri njih uspešno opravil avdicijo za soloviolončelista.

Kot otrok je imel dovolj sopranskega zvoka violine, ki so jo igrale sestre, in se je navdušil nad globokim žametnim tonom violončela. A preden se mu je resno posvetil, je preteklo precej časa. »Violončelo ponuja izjemne izrazne možnosti, od interpreta pa je odvisno, koliko jih zna uporabljati. Sam ga vidim kot klasični solistični, komorni ter orkestrski inštrument. Prav ansambel violončel je dokaz, kako izjemna sta lahko njegova barva in razpon ter kako samozadosten je lahko proti drugim godalom.«

Ko igra, ima občutek, da zvok prihaja iz njega, kot glas. Da ga lahko oblikuje tudi tako, da zveni kot efekt ali imitacija drugih inštrumentov. In da tako rekoč ni zvrsti, ki je ne bi mogel vsaj v določeni meri izvajati na violončelo. Glasbenik, ki je imel v različnih obdobjih različne vzornike, izpostavlja predvsem očeta: on mu je prvi podaril ljubezen do glasbe.

In kaj njemu pomeni violončelo? »Inštrument čudovitega stasa in še lepšega glasu!«

Karmen Pečar: Še vedno izziv in navdih

Po diplomi in magisteriju na Akademiji za glasbo v Zagrebu se je dodatno izpopolnjevala pri profesorju Reinhardu Latzku na Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti na Dunaju. Kot trinajstletna deklica je debitirala z orkestrom Slovenske filharmonije, med drugim na Evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov osvojila 3. nagrado, kot solistka nastopa z vsemi slovenskimi in številnimi tujimi orkestri pod taktirko uglednih dirigentov.

Z violončelom se je prvič srečala v glasbeni šoli, ponudili so ji violino ali violončelo, in, kot pravi, violina pri njej ni imela prav nobene možnosti. Violončelu pravijo inštrument izredne senzibilnosti, najbliže človeškemu glasu, in ona se strinja s tem. »Mogoče je zato tako priljubljen. Ljudje se najdemo v teh njegovih barvah.« Violončelo se lahko pojavlja v klasični in komorni glasbi, kot solistični inštrument, kot inštrument pri izvajanju stare glasbe, in sama zelo spoštuje vse, ki povezujejo različne glasbene zvrsti. »Tudi na festival sem hotela povabiti take specialiste, organizirali smo seminar Stephana Brauna, ki se ukvarja z improvizacijo in jazzom na violončelu, ter crossover koncert Bartolomey/Bittmann progressive strings Vienna.«

Toda Karmen Pečar je izrazito usmerjena v klasično glasbo. »Izpolnjuje me do konca, tako da drugega ne potrebujem.« O glasbenih vzornikih in nedoseženih kompozicijah ne govori konkretno. »Seveda obstajajo smernice, kaj je lažje ali težje igrati, a se v različnih obdobjih ta izbor spreminja.« In inštrument? »Igram ga od petega leta in mi še vedno pomeni izziv in navdih.«

Na festivalu Cellofest je tudi umetniška vodja.

Gorazd Strlič: Skozi violončelo govorim glasbo

Je prvi violončelist Simfoničnega orkestra SNG Maribor in učitelj violončela na Glasbeni šoli Antona Martina Slomška v Mariboru. Bil je član mladinskega orkestra Gustav Mahler, redno sodeluje na festivalih, kot solist je večkrat nastopil z orkestrom Slovenske filharmonije, je član komornih zasedb Spiri Art, Trio Maribor in številnih drugih. Tudi on se je v glasbeni šoli odločal med violino in violončelom, za izbiro pa je bila kriva radovednost sedemletnega fanta. Violino je namreč že poznal.

»Vsekakor ima inštrument zelo veliko izpovedno in virtuozno moč, a vse je odvisno od posameznikovih tehničnih zmožnosti,« pravi. »V opernem repertoarju je violončelo velikokrat v ozadju, doda vzdušje, služi kot efekt, včasih pa skladatelj uporabi ravno violončelo za najbolj čustvene prizore ...« Zvok tega inštrumenta Strlič doživlja kot petje ali dihanje, ne kot nekaj zunajtelesnega, ampak nekaj, kar nastaja v njem. »Potem prek prstov preide na strune, skozi les na prostost. Zvok je najprej misel, hotenje, ki prek glasilk – violončela – spregovori.« Najbolj zahtevno mu je igrati sodobno, moderno glasbo. Tukaj je potreben popolnoma drug pristop, drugačen pogled.

Prepričan je, da je vsak izmed nas poklican za neko življenjsko delo. In njega je poklical, izbral in zaznamoval inštrument, skozi katerega zdaj govori glasbo.

Prijavi sovražni govor