Chris Eckman: Zgodbe iz zanemarjene in opustošene pokrajine

Nov album Harney County je kitarist, pevec in avtor in po novem tudi solastnik nove glasbene založbe Glitterbeat Chris Eckman posnel večinoma le s kontrabasistom Žigom Golobom. Predstavil ga bo jutri, 21. januarja, ob 20. uri v klubu ljubljanskega Cankarjevega doma.

Zakaj nosi vaš nov samostojni album naslov Harney Coutny?

To je pokrajina v jugovzhodnem delu zvezne državi Oregon. Tako kot imate vi občine, imamo v ZDA pokrajine in to je zelo uničena pokrajina. Tam živi kakšnih 10 tisoč ljudi in mi je pomeni nekaj posebnega. Tja sem prvič potoval konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem prebral knjigo Owning It All Williama Kittridgeja, ki je tam živel. Je zelo zanimiva knjiga ... Živel je na res velikem ranču ..

Kot v filmu?

Da, kot v filmu. Živel je na enem takih, kot jih poznamo iz teksaških filmov, da si se z avtom peljal dve urim pa si bil še vedno na njem. Ko je bil star 45 leti je zapustil to deželo in svoj ranč v popolni duhovni krizi. Ugotovil je, da je njegova družina že nekaj generacij močno uničevala okolje. Govedo je dobesedno pojedlo vse, onesnažili so reke in podobno ... On pa je postal pisatelj. Pri 45 letih se je lotil popolnoma nove kariere ...

Torej je bil zelo pogumen?

Bil je zelo pogumen, bil je tudi zelo bogat, vendar je na koncu obubožal. Vendar je večino življenja živel življenje bogataša, saj je bil večino časa sin premožnega zemljeposestnika. Potem pa si je prizadeval, da bi dobil zaposlitev kot učitelj. Knjiga je zelo zanimiva in sem prav čutil potrebo, da vidim te kraje, to uničeno pokrajino. Oregon je namreč sosednja država z Washingtonom, od koder sem. Ta pokrajina se mi je nekako zdela metaforičen kraj. Kraj, kjer res vidiš boj med človekom in naravo, tu se prepletata modern svet in minuli časi, stari in novi načini mišljenja, tu je svet preprost in črno-bel.

Je tam življenje preprosto?

Gotovo preprosteje kot naša življenja, vendar postaja tudi tam vse bolj zapleteno.

Nov album ste posneli večinoma le s kontrabasistom Žigom Golobom. Predvidevam, da je precejšnja razlika posneti album s skupino ali pa takole v dvoje?

Menim, da sem za ta album bolj kot pa za katerega koli doslej razmišljal, da mora nastati dejansko brez skupine. Z mojim prejšnjim samostojnim albumom s pesmimi Daneta Zajca je bilo tako, da sem začel snemanje s kontrabasistom Žigo Golobom in tolkalistom Blažem Celarcem, na koncu pa se je zasedba precej razširila.

Tokrat pa se mi je zdelo, da pesmi potrebujejo preprosto in skromno zvočno okolje. Ne zato, ker si ne bi mogel privoščiti večje zasedbe, temveč sem bil prepričan, da vsaka posamezna pesem ne bo nič pridobila z dodajanjem številnih inštrumentov. Želel sem imeti dovolj širine, precej lukenj in napolnjenega prostora, da bi poslušalci to zapolnili z lastno domišljijo.

Vaš nov album me deloma spominja na znameniti akustični album Nebraska Bruca Springsteena, ki ga je posnel le s kitaro in glasom.

Glasbeniki praviloma nočejo priznati, da so delali svoj album po albumu koga drugega. Ko sem se lotil dela, si nisem dejal, zdaj bom pa posnel svojo Nebrasko, vendar pa je bil ta izjemen album močno prisoten v mojih mislih.

Menim, da je Nebraska eden njegov najboljših albumov.

Gotovo. Že kako ga je naredil, z vso zgodbo v ozadju in je res nekaj posebnega.

Včasih se lahko zgodi, da preveč inštrumentov in tehnologije le zaduši besedilo pesmi ...

Pri vsakem projektu moraš paziti na uravnoteženost vseh sestavin, kar sploh ni lahko. Jaz sem se albuma Harney Country lotil vsaj trikrat. Skoraj vsaka moja samostojna plošča je bila taka, da sem imel namen narediti tak album, in vsakič je vse šlo v popolnoma drugačno smer.

Končno vam je pa le uspelo.

Da, končo, kajti s prejšnjim albumom z Zajčevimi pesmimi The Last Side Of The Mountain, sem res popolnoma skrenil s poti. Nenadoma je tu bila godalna sekcija, pa zbor ... Sicer pa je vse odvisno od materiala, od pesmi, ne moreš narediti vseh pesmi tako kot sem naredil Harney County, tako preprosto in skromno.

Nedavno ste imeli tudi nastop v domačem Seattlu. Kako je bilo?

Bilo je prvič po res dolgem času, da sem tam nastopil. Bilo je super, nastopil sem v precej majhnem klubu, ker sem si zaželel imeti tak, bolj intimen nastop. Gotovo sem osebno poznal polovico občinstva, vključno z mojimi sorodniki, naša družina je namreč res velika in je zasedla precej stolov. (Smeh.) Bilo je zelo prijetno in ugotovil sem tudi, da v Seattlu še nisem nikoli imel samostojnega koncerta.

Solo koncerte sem razvijal šele zadnjih nekaj let. Še posebej sam s kitaro, v povsem kantavtorskem stilu. Prej tega nisem počel, kajti z The Walkabouts smo bili vedno zelo zaposleni, s Carlo Torgerson pa sva sicer imela nekja nastopov kot akustični duet.

Ste srečali mnogo svojih glasbenih prijateljev?

Sem, kar precej. Lepo je bilo, da so se oglasili. Sicer pa smo se z nekaterimi srečali tudi v Ljubljani. Ko je bil Mark Lanegan tu, sva se po koncertu veliko pogovarjala. Vedel je, da tu živim in je bil res vesel, da sem se oglasil. Tudi ko so tu nastopili Mudhoney, smo se družili ves večer. Prav lepo je ohranjati te stike.

Mnogi v bistvu ne vedo, da je bila settleška glasbena scena, iz katere se je razvil grunge, dejansko zelo majhna. Seattle pred desetletji ni bil tako zelo veliko mesto, kot je sedaj. V osemdesetih letih je imel pol milijona prebivalcev in je bil manjši od Zagreba. Bil je v velikosti nekje med Zagrebom in Ljubljano.

Glasbena scena je bila majhna in intimna, na naših koncertih je bilo običajno največ po 200 obiskovalcev, polovica od njih so bili glasbeniki.

Kar je je seveda smisleno. Prepričan sem, da morajo glasbeniki hoditi na koncerte.

Res je, morajo. Meni se zdi nenavadno v Sloveniji, zakaj v Ljubljani glasbeniki skorajda ne hodijo na koncerte. To se mi zdi res čudno. V Seattlu smo morali iti drug drugemu na koncerte, sicer nisi imel občinstva.

Zakaj vam je tako zelo všeč glasba iz Malija?

To je res težko vprašanje. Menim, da zato ker je zmes drugačnega, eksotičnega in znanega, domačega. Verjetno je tako zaradi pentatonske skale, ki je dejansko osnova bluesa. Te elemente čutite v afro-ameriški zahodnjaški glasbi, ki vam je tako znana.

Če bi poslušal glasbo iz Kambodže, ki mi je zelo zanimiva, me ne zadane na enak način, ker zame ne premore dovolj znanega. Genetsko imam precejšen del malijske glasbe zapisane v mojih glasbenih genih.

Prepričan sem, da je malijska glasba večinsko vpeta v blues, blues pa je tako ali drugače sestavina 90 odstotkov popularne glasbe, ki jo poslušamo.

Seveda, zato ni kakšen velik korak od poslušanja bolj prvinske zahodne glasbe in glasbe iz Malija. Menim, da je zato malijska glasba tako popularna po celem svetu, bolj od glasbe iz Kameruna ali Madagaskarja. Čeprav je tudi ta glasba očarljiva, vendar je precej težje najti okno, da bi lahko zrl v njeno notranjost.

Sicer pa je glasba iz Zahodne Afrike, še posebej iz Malija, odšla skupaj s sužnji čez ocean...

Ko si na zemljevidu ogledaš, kje so bil poti sužnjev, ti je vse v trenutku jasno. Nekje sem prebral, da je znameniti malijski kitarist Ali Farka Toure dejal, ko je prvič slišal igranje Johna Lee Hookerja - kaj neki pa dela ta model, krade nam glasbo! (Smeh.) To pot glasbe je odlično prikazal Martin Scorsese v filmu Pot domov (Feel Like Going Home), kjer dobesedno pokaže, kako gre glasbenik Corey Harris po poti glasbe iz ZDA nazaj v Afriko. Tam sreča v Niafunkeju kitarista in pevca Ali Farka Toureja in skupaj zaigrata. Njuna glasba, čeprav je različna, zveni zelo podobno, ker ima veliko skupnega.

Producirali ste nov album malijske zasedbe Tamikrest, ki je to glasbo predstavil pred enim letom v Ljubljani.

Tretji album tuareške zasedbe Tamikrest se imenuje Chatma in je velik korak naprej v njihovi mednarodni karieri, saj je veliko povpraševanje po njihovih nastopih. Zdaj še posebej veliko nastopajo po Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji. V dnevnih časopisih jim namenjajo velike članke. Robert Plant iz skupine Led Zeppelin je prišel na njihov nastop na radiu BBC. Na ta album smo zelo ponosni in zdi se mi, da so sedaj res začeli razvijati ta svoj specifičen tuareški blues. In ker seveda prihajajo iz severnega dela Malija, ki se je odcepil in je tam zdaj mednarodno nepriznana držav Azawad, popolnoma brez kakršnekoli infrastrukture, ima zasedba, ki jo vodi pevec in kitarist Ousmane Ag Mossa tudi zanimivo tako politično, kot človeško zgodbo.