Cikel zgoščenk Bravo orkester: 
s Ščedrinom in Šostakovičem

Simfonični orkester RTV Slovenija ima po svojem poslanstvu možnosti snemanja vseh svojih programov, še zlasti, če so dobri, inovativni in sodobni programska redkost... Cikel zgoščenk Bravo orkester je tako prišel do tretje izdaje. Irena Koblar, mlada slovenska pianistka, se tokrat predstavlja 
z drugo zgoščenko, prvič pa mladi skladatelj Nejc Kuhar.

Tretja izdaja v nizu Bravo orkester v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki ga vodi šef dirigent En Shao, predstavlja izbor posnetkov s popularnejšimi deli dveh velikih ruskih skladateljev, Dmitrija Šostakoviča in Rodiona Konstantinoviča Ščedrina.

Gre za posrečeno programsko kombinacijo, ki jo začenja Šostakovičeva­ Slavnostna uvertura v A-duru, 
op. 96, nadaljuje Ščedrinov Koncert za trobento in orkester z odličnim trobentarjem Matejem Rihterjem, sledi Šostakovičev Valček št. 2 iz Suite za promenadni orkester, nato Ščedrinov Koncert za orkester št. 1, imenovan Poredne prigodnice, ter za konec slovit Šostakovičev Koncert za violončelo in orkester št. 1 
v Es-duru, op. 107, s prav tako odlično violončelistko Colin Carr. Oba skladatelja se nekako dopolnjujeta oziroma Ščedrin izhaja iz Šostakoviča. Orkester igra v polni formi, prav tako sugestiven je dirigent.

Mladostno igriva in 
tehnično zanesljiva pianistka

Mlada slovenska pianistka Irena Koblar je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in dirigentom En Shaom posnela kar tri koncerte (Mozart, Beethoven, Škerjanc). 
O klavirski igri Irene Koblar so zapisali, da je »nežno jasna, tehnično precizno izdelana in čutno pretresljiva« in da jo odlikujejo »zanesljiva tehnika in spomin, poglobljena muzikalnost in zanimivo, mladostno niansiranje in kontrastiranje izbranih glasbenih besedil«.

Na novi zgoščenki so posnetki nekoliko manj uravnoteženi; najboljša je interpretacija Beethovnovega­ Klavirskega koncerta št. 2 v B-duru, op. 19, s čistim zvočnim pristopom, interpretativno smelostjo in samozavestjo, pri Mozartu je njena igra rahlo trda, manj mozartovsko lahkotna, pri slovitem Škerjančevem Concertinu za klavir in godala pa bi zlasti od dirigenta in njegovega vodenja pričakovali več razumevanja tistega sentimentalizma, ki ga slovenski poslušalec takoj prepozna, tujcu pa je morda rahlo tuj. Projekt je bil uresničen v sodelovanju z društvom Consortium artisticum in 
s podporo ministrstva za kulturo.

Ob izidu pričujoče zgoščenke naj spomnimo na prvo zgoščenko Irene Koblar. To je bil klavirski recital z deli Scarlattija, Beethovna in Brahmsa ter dodatki Bacha in Chopina, ki je bil posnet v živo 
v Slovenski filharmoniji. Izšel je tudi devede s posnetim koncertom. V domačih in tujih medijih sta bila deležna visokih ocen za interpretacijo in tehnično kakovost ter navdušujočih odzivov ljubiteljev dobre glasbe. Na youtubu so posnetki Irene­ Koblar dosegli skoraj milijon klikov, kar naj bi bilo dobra ­popotnica novi zgoščenki.  

Pogumni koraki 
mladega skladatelja

Skladatelj Nejc Kuhar je pogumno zaoral ledino samostojnega skadateljskega nastopanja in portreta skupaj s kitaristom Makom Grgićem in drugimi glasbenimi gosti na zgoščenki Kitara v komorni zasedbi. Obema se pozna umetniška ambicija, želja po prepoznavnosti, uspehu, identiteti, tako po kompozicijski kot izvedbeni plati. Gre za same novitete, nastale med letoma 2005 in 2010, kar vendarle kaže na neki širši časovni razpon in pomeni premišljeno ustvarjanje, povezano z iskanjem in najdenjem ustreznih solistov.

Tu namreč ne nastopa samo kitarist Mak Grgić (Sonata št. 1,
2009), ampak z njim še violinist Domen Lorenz (Carpe Diem, 2005), ­violončelistka Karmen Pečar (V čelu igram kitaro, 2005; Carpe GuiCell, 2006), poje sopranistka Irena Preda (Duhovin/Erlkönig, 2006), godalni kvartet (Quintet No. 1,
2010) ter flavtistka Eva-Nina Kozmus in violinist Domen Lorenz (Trio No.5465789, 2008), kar daje zgoščenki pestrejši izraz, kot bi morda sklepali po naslovu String modulations.

Nejc Kuhar je nadarjen skladatelj bogate komorne invencije in izpeljave ter ima možnosti razvoja v vse nakazane smeri. Morda bi bil tu zanimiv širši pesemski cikel na lastna besedila kot »predelava« Goetheja in Schuberta, saj odlično sopranistko že ima. Lastno igranje in poznavanje kitare mu omogoča bogate instrumentalne kombinacije, pri čemer se mu ravno tako odpirajo nove možnosti, morda z največjim izzivom s flavtistko, pa tudi godalnim kvartetom Calisto. Nejc Kuhar je na dobri poti k zrelosti.

Pohvale vredna je tudi dvojezična in z odličnimi fotografijami privlačno oblikovana knjižica s podrobno predstavitvijo avtorja, izvajalcev in programa. Vse je napisano v prvi osebi, tako da skladatelj svoje kompozicije sam razloži. Dobro bi bilo, če bi to postala stalna praksa.