Tiskane izdaje
Kakšno koncertno prizorišče je Melkweg, kjer ste delovali več kot 40 let?
Melkweg je klasičen primer alternativnega kulturnega centra, ki je začel delovati leta 1970 v Amsterdamu, v nekdanji mlekarni. Ime pomeni tako Mlečno cesto kot tudi to, da mleka tu ni več. Na tak način so se mnogi nekdanji industrijski objekti, pa tudi cerkve in šole v Zahodni Evropi po letu 1968, spremenili v družabno-kulturna središča mladine.
V vseh teh letih se je marsikaj spremenilo. Tu so se tudi srečevali mladi popotniki, kajti v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je evropska mladina začela intenzivno potovati in spoznavati druge države, kulture in ljudi. Sprva stavba ni imela elektrike, vendar smo jo kasneje dobili in v celoti uredili prostore. Zato smo najprej tam imeli prireditve le poleti in smo mestu plačevali skromno najemnino, nato smo pa kar ostali. Z mestom smo nato se dogovorili za sofinanciranje. In kmalu je Melkweg postal zelo popularna kulturna točka Amsterdama.
Je v Amsterdamu veliko prizorišč z živo glasbo?
Imamo Melkweg in našega starega tekmeca Paradiso, ki je celo dve leti starejši. V Melkwegu sem ostal zato, ker je bilo vedno nekaj novega za narediti. Sedaj ima dve dvorani, eno za 700 ljudi in eno za 1500 ljudi, pa gledališko in tudi kino dvorano ter fotogalerijo. Paradiso ima tudi podobno zmogljivost, potem pa je po Amsterdamu še nekaj res majhnih klubov za 200 do 250 ljudi.
Imajo mladi glasbeniki dovolj primernih prostorov za predstavljanje svoje glasbe?
V zadnjih desetletjih se je v glasbenem poslu veliko spremenilo. S pojavom interneta so mladi glasbeniki po eni strani dobili precej več možnosti lastne promocije. Po drugi pa je sedaj mladim glasbenikom precej težje, saj zaradi upada prodaje albumov, glasbene založbe vse manj denarja vlagajo v glasbenike, da bi ti potovali in nastopali v živo.
Na evropskih glasbenih odrih prevladujejo ameriški, kanadski in angleški glasbeniki. Če si glasbenik iz Slovenije ali Nizozemske, se je zelo težko uveljaviti zunaj svoje države, na evropskih odrih, še težje pa se je uveljaviti v Združenih državah Amerike ali Veliki Britaniji. Zato so pomembne pobude, kot je festival Eurosonic v Groningenu na Nizozemskem, ki že 15 let predstavlja izključno evropsko popularno glasbo organizatorjem festivalov in tistim, ki v klubih in kulturnih institucijah pripravljajo glasbene programe. Počasi se nekaj vendarle premika naprej. Evropska unija je sedaj namenila nekaj denarja za izvedbo pobude Live Europe, ki sedaj na začetku povezuje 13 klubov iz 13 držav ...
Nekaj podobnega kot mreža umetniških kinov?
To je bila prvotna inspiracija. Zakaj ne bi nekaj podobnega naredili z evropskimi glasbenimi klubi! Projekt Live Europe je začel delovati lani 1. oktobra in se usklajuje v Bruslju. Namen je, da bi se v teh klubih izmenjevale skupine iz drugih držav, saj je denar namenjen podpiranju nastopanja neznanih glasbenikov.
Na evropski ravni so še kakšne tri sorodne glasbene pobude, o katerih bo Evropska komisija še odločala. Ena takih je Tourope, v katero se tudi povezujejo klubi. Osnovni namen vseh teh pa je spodbuditi mlade glasbene skupine in glasbenike, še posebej iz manjših evropskih držav, da bi potovali in nastopali po Evropi. Kajti če si francoski, španski ali nemški glasbenik, ti mogoče sploh ni treba v tujino.
Sedaj svetujete pri pripravi programa kluba A38, kjer občasno nastopijo tudi slovenski glasbeniki. Kakšna je razlika med občinstvom v Amsterdamu in Budimpešti?
Še vedno delam v Amsterdamu po deset dni na mesec, običajno za manjše festivale in druge glasbene organizacije. Med Amsterdamom in Budimpešto je velika razlika v tem, da se zgolj 10 odstotkov koncertov, ki se čez leto zgodijo v Amsterdamu, zgodijo tudi v Budimpešti. Kot da bi še vedno obstajala železna zavesa. Klub A38 na ladji ima prostora za 700 ljudi, deluje deset let in je edini klub v Budimpešti, ki redno gosti mednarodne glasbenike. In k temu sem zadnja tri leta tudi sam nekaj pripomogel.
Zanimivo je, da madžarsko občinstvo rado posluša predvsem madžarske glasbene skupine, ki pojejo v madžarščini. Tako se lahko zgodi, da če je predskupina madžarski zasedbi skupina iz Danske, bo občinstvo prišlo kasneje, če bo nastopila za Madžari, gredo takoj s koncerta. Vendar pa se zadnje čase vendarle vse pogosteje dogaja, da imajo tuji glasbeniki razprodane koncerte, saj pogosto Budimpeščani ne morejo nikamor drugam, če hočejo slišati tujo glasbo v živo.
V Amsterdamu so skupine, kot so The Cure, U2 ali pa Nirvana, igrale na majhnih klubskih odrih, preden so postali velike mednarodne zvezde. Občinstvo rado pride poslušati tudi popolnoma neznane glasbene skupine.
Kako pomembni so glasbeni klubi za celoten glasbeni posel?
Še vedno sem prepričan, da se glasbeno delovanje začne v klubih, kjer je vstop brezplačen ali pa so vstopnine nizke, občinstvo pa je pripravljeno prisluhniti novim neznanim skupinam. Te pa si le na tak način lahko nabirajo izkušnje nastopanja v živo. Tako lahko postanejo boljši in tudi večji. Zato so ti klubi zelo pomembni.
Festivali so seveda pomembni, zmagovalci televizijskih izborov glasbenih talentov pa so praviloma zvezde kratkega daha. Prave izkušnje in koncertno kilometrino si glasbeniki lahko pridobijo le z pogostim nastopanjem po klubih.
Obiskujete veliko tovrstnih showcase festivalov po Evropi. Kako doživljate nastope glasbenikov iz »eksotičnih« držav, kot je Slovenija, Hrvaška, Moldavija, Latvija ali Makedonija?
Ker sem v glasbi poklicno, jo tako tudi poslušam. Ne gre za to, ali mi je glasba neke skupine všeč, temveč, ali so dobri, ali so izvirni, kako se obnašajo na odru in kako to njihovo obnašanje deluje v celoti z glasbo ... in podobno. Tudi za nizozemske, luksemburške in podobne glasbene skupine je manjša verjetnost za uspeh, kot pa še zasedba prihajala iz Velike Britanije, Združenih držav Amerike ali pa Švedske. Slednja je edina evropska izjema pri vzpostavljanju svetovnega glasbenega uspeha, k čemu je seveda pripomogla skupina Abba, tej pa so sledili drugi. Že 40 let je Švedska še vedno med prvimi petimi državami na svetu po izvozu glasbe.
Je v popularni glasbi velik manjko, če ne prihajaš iz anglosaksonske dežele ali pa vse ne poješ v angleščini? Je glasba še vedno univerzalni jezik?
Petje v angleščini je sicer za mnoge bolj razumljivo. Sicer pa, če je glasba res tako zelo dobra, mnoge petje v kakšnem skandinavskem jeziku, recimo, ne moti. Za glasbenike, ki v svojo glasbo vpletajo glasbeno izročilo svojega naroda, pa se seveda pričakuje, da bodo peli prej v svojem jeziku, kot pa angleščini. Tako glasbeniki in sama glasba zvenijo bolj avtentično.
Ker je popularna glasba nekako sočasno nastala v Združenih državah Amerike in Veliki Britaniji, so tam tudi najbolj razvite glasbene institucije in infrastruktura. V Londonu so skorajda vsi agenti, ki organizirajo turneje po Evropi. Zanimivo je tudi, da glasbeno občinstvo v evropskih državah zelo zanima glasbeno dogajanja v anglosaksonskih državah, ker je ta glasba del njihove nacionalne glasbene zapuščine.
Vsekakor pa je veliko težje, če si iz majhne evropske države, da se prebiješ v glasbeni establišment na svetovni ravni. Treba je precej več dela in energije, vendar pa je v precejšnji meri internet to tudi precej demokratiziral.
