Tiskane izdaje
Ljubljana – Usoda se zna res kruto poigrati s človeškim življenjem. To je znova dokazala včeraj. Namesto da bi se v Kinu Šiška zbrali v podporo Boštjanu Cveku in njegovemu boju z rakom, se je koncert sprevrgel v glasbeno slovo od prijatelja, duše Jazz festivala Cerkno in predvsem velikega človeka.
Boštjan Cvek je bil unikat. Ko si ga enkrat spoznal, ga nisi več pozabil. Praznine, ki bo ostala z njim, zato ne bo mogoče zapolniti. Ne pri razvajanju ušes nas poslušalcev, še manj v Cerknem. Cvek je (bil) en sam. Človek, ki je z ljubeznijo, razdajanjem, vztrajnostjo in trmo kraj sredi Cerkljanskega postavil na svetovni jazzovski zemljevid. V njegovo središče. To ga ni spremenilo, stvari se je še naprej loteval z enako zagnanostjo, kot da bi bilo prvič.
Maja letos bi moral pripraviti dvajseto izdajo festivala, na katerega so se glasbeniki vračali tudi, ko niso bili uvrščeni v njegov uradni program. Festivala z verjetno najzvestejšo publiko. Festivala, ki je bil s Cerknim eno in zaradi katerega je v vode jazzovske in improvizirane glasbe zaneslo marsikoga, ki se sicer s temi godbami ne bi nikoli srečal. Za promocijo in razširjanje jazzovskih godb v lokalnem okolju si zasluži spomenik.
»Letos se na festivalu ne bova videla, mam en kur.. na pljučih,« mi je lani raportiral v telefon, ko sva se pogovarjala o programu. Seveda je bil na koncu tam. Brez festivala ni mogel, tako kot festivala ni moglo biti brez Boštjana. Zdaj bo drugače, a njegova dediščina bo nedvomno živela naprej. Mora! Jazza mu.
