Dalibor Miklavčič: Pedala so lahko paša za oči

Orgelski koncert v Gallusovi dvorani CD.

pon, 26.11.2012, 21:00
Vabilo na gostovanje

Pred dnevi je, po oktobrskem gostovanju v Španiji in še posebej v Madridu, dobil laskavo povabilo, da junija 2013 koncertira in predava na Escuela Superior de Musica Reina Sofia v španski prestolnici.

Svetovno priznani slovenski glasbenik, ki rekonstruira in igra skladbe vélikih skladateljev na izvirnih in zdaj že izumrlih inštrumentih – pedalnem klavirju in pedalnem čembalu, je gostoval v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Glasbenik je znan kot edini na svetu, ki igra skladbe od baroka do romantike na izvirni način: na pedalnem čembalu in pedalnem klavirju. Oba se od današnjih klasičnih glasbil ločita po dodatnih 30 do 40 nožnih pedalih, zato glasbili zvenita polneje in mogočneje, pri čemer je tudi Miklavčičevo igranje zaradi pritiskanja na pedala prava paša za oči.

Po podrobnejšem preučevanju se je izkazalo, da so Mozart, Liszt, Schumann in mnogi njihovi sodobniki tedaj igrali na pedalni klavir, Bach in njegovi sodobniki pa pred tem še na pedalni čembalo, ki sta nato skozi stoletja izumrla. Miklavčiča je kakovost te glasbe fascinirala, zato se je odločil znova obuditi zvok teh glasbil in jih je dal rekonstruirati. Skladbe na Miklavčičevih inštrumentih prvič spet zvenijo tako, kot so si jih zamislili njihovi avtorji. Glasbili sta skozi stoletja izumrli zaradi različnih razlogov, predvsem izjemno zahtevnega procesa učenja igranja nanju.

V Gallusovi dvorani CD je program kombiniral tako, da je začel koncert pri orglah z obdelavo protestantskega korala Ach wir armen Sünder nemškega skladatelja Matthiasa Weckemanna, učenca in varovanca Heinricha Schütza, in sicer je Miklavčič program izpeljal tako, da je med tri verzije skladbe (Versus primus, Versus secundus, Versus tertius ed ultimus) »vstavil« Preludij v e-molu in Fugo v e-molu J. S. Bacha. Potem se je preselil na oder k pedalnemu čembalu (rekonstrukciji nekdanjega baročnega inštrumenta, saj izvirnih ni več), kjer je pokazal svojo novost v Ljubljani in navdušil z elegantno igro Gavote v obliki rondoja v E-duru in Toccate, Adagia in Fuge J. S. Bacha. Vtis je, da Miklavčiču ta svoboda in širitev zvoka s pedalom še kako ustrezata, hkrati pa kažeta vso njegovo glasbeno in muzikalno kompleksnost, umetniško pot z razvojem, samozavestjo in poglobljenostjo v izvajan program.

V drugem delu se je spet preselil za orgle. Pri slavni Toccati v F-duru iz Pete simfonije za orgle Charles-Marieja Widorja bi pričakoval več takojšnje (že pri vstopu) energije in dramatične moči, ki bi jo do konca stopnjeval le še do skrajnih zvočnih meja inštrumenta in seveda ob vsem izraznem in ritmičnem optimizmu, ki ga skladba ima. Rad bi jo slišal še ob kakšni svečani priložnosti, a manj mehko. Tu Miklavčiču »obzirnost« do inštrumenta ni potrebna!

Znanemu Preludiju v fugi v g-molu, op. 7, Marcela Dupréja je sledil izbor plesov iz Seconde livre de danceries neznanega avtorja in v založništvu Parižana Pierra Attaingnanta iz 16. stoletja v priredbi za orgle samega Miklavčiča, ki pa je k sodelovanju povabil dva tolkalca: Petro Bartol in Matica Črešnika. Poudarek je na plesih oziroma nekdanjih plesnih ritmih, verjetno tudi koreografiji, če bi bilo ob orglah več prostora, tako pa sta izvajalca to dimenzijo bolj nakazala.

Prijavi sovražni govor