Damir Imamović − Moderni sevdah za moderno občinstvo

Sinoči je v katedrali ljubljanskega Kina Šiška odmevala izjemna glasba, ki jo je občinstvu daroval skladatelj, kitarist in pevec Damir Imamović s člani zasedbe Sevdah Takht, tolkalistom Nenadom Kovačićem, ki je imel tudi rojstni dan, in na ta račun dobil obilo čestitk, ter baskitaristom Ivanom Mihajlovićem in violinistko Ivano Đurić. Zaigrali so pesmi z novega, drugega skupnega albuma z naslovom Dvojka, ki je izšel pri ljubljanski založbi Glitterbeat Records. Zraven pa so dodali še nekaj starejših skladb.

Čeprav zasedba izvaja sevdah, ki velja za tradicionalno glasbo predvsem v Bosni in Hercegovini in v nekaterih območjih sosednjih držav, ga izvajajo posodobljeno, in ne na silo všečno sedanjemu občinstvu. To glasbeno zvrst so dobesedno popeljali v novo tisočletje, kar pomeni, da bo novi sevdah, ki ima tudi vse več izvajalcev in tudi občinstva, preživel in se razvijal naprej.

Čeprav ni čistih glasbenih zvrsti, kar velja tudi za sevdah, in kljub netradicionalnemu izvajanju njihove različice te zvrsti so zveneli zelo prepričljivo in pristno. Damir Imamović Sevdah Takht tudi po članih delujejo kot molekule spojine. Tolkalist je nekako v glasbah sveta, basistu je blizu jazz, Imamoviću rock, violinistki pa klasika, in sicer tista bolj vzhodna. To so bile tudi nekako osnovne glasbene sestavine večera, čeprav smo slišali tudi kakšen ritem valčka, ki so ga v Sarajevu in okolici pustili predstavniki avstro-ogrske oblasti.

Damir Imamovič strastno izvaja Sevdah.

Foto: Jure Eržen

Imamović in zasedba so bili res dobro razpoloženi ter poskrbeli za izjemen koncertni dogodek. Imamović je pojasnil marsikatero podrobnost, tako o ljudskih pesmih kot tudi o svojih avtorskih. Povedal je tudi nekaj dobrih, nekaj pa zgrešenih šal, kar pa je občinstvo tako ali tako vsakič nagradilo z naklonjenim ploskanjem. Pohvala zasedbi gre tudi za to, ker so se lotili posodobitve starih sevdahov, ki so manj znani in niso tako obrabljeni. Tako smo v rednem delu programa slišali le sevdalinski zimzelenček Snijeg pade na behar na voće, ki so ga izvedli zelo avtorsko z veliko jazzovskega in siceršnjega improviziranja. Zasedba je na evropski turneji, vendar pa je ljubljanski koncert imel posebnost, in sicer se jim je na odru pridružil še Vlado Kreslin. Izvedli so skupno skladbo Vlado i Dado, ki sta jo posnela za zadnji Kreslinov album Če bi midva se kdaj srečala.

Nanizali so izjemne skladbe z albuma Dvojka, med drugim tudi staro pesem Tambur, ki ji je Imamović dodal melodijo in pripoveduje več stoletij staro zgodbo o nesrečni usodi glasbenika, ki igra na tambur. Tambur pa je Imamović tudi poimenoval inštrument, ki ga je zadnja tri leta razvijal skupaj z dvema izdelovalcema inštrumentov. Nanj, ki združuje lastnosti kitare in saza, je sinoči tudi odigral koncert.

Uradni del koncerta so končali z najbolj močno skladbo z albuma Dvojka, pesmijo Sarajevo, nato pa so v dodatku zaigrali še nekaj skladb. Koncert so končali z zimzeleno pesmijo Kafu mi draga ispeci, ki je najbolj znana v izvedbi Predraga Cuneta Gojkovića. To skladbo so tudi želeli uvrstiti na Dvojko, vendar pa, ko so Chrisu Eckmanu, ki je album produciral, predvajali Gojkovićevo različico, se je Imamoviću utrnilo, da jim tega vendarle ni treba. Zato jo pa radi v svoji različici izvajajo na koncertih.

To je bil večer modernega sevdaha za moderno občinstvo.