Tiskane izdaje
Sarajevski kitarist, pevec in skladatelj Damir Imamović je eden bolj prepoznavnih predstavnikov novega sevdaha, tradicionalne balkanske glasbene zvrsti za novo tisočletje. Zvečer bo v ljubljanskem Kinu Šiška s skupino Sevdah Takht predstavil drugi album Dvojka, ki je izšel pri ljubljanski založbi Glitterbeat Records.
Damir Imamović je nadaljeval družinsko tradicijo. Njegov oče in ded sta namreč bila velikana sevdaha, otožno hrepeneče glasbe, ki je zrasla iz balkanske tradicije, pod vplivom otomanske kulture in evropske romantike. Nastopa v različnih kombinacijah in samostojno, pred kratkim pa je z zasedbo Sevdah Takht izdal drugi album Dvojka. Preprost in učinkovit ovitek zanj je naredil svetovno znan (nekoč jugoslovanski) oblikovalec Mirko Ilić, ki je z ovitki zaznamoval novovalovsko obdobje jugoslovanske popularne glasbe.
Imamović na albumu poje in igra na tambur, posebej zanj narejen inštrument, ki je skupek saza in kitare. Pravi, da ima ta inštrument najboljše od obeh svetov. V zasedbi so še tolkalist Nenad Kovačić, baskitarist Ivan Mihajlović in violinistka Ivana Đurić.
Sodobni zvok
Na albumu je enajst skladb, od katerih je Imamović napisal vse razen ljudskih skladb Uzbrdo je mene bole none, Star se Ćurčić pomamio, Lijepa Mara, Sen' gidi sarhoš ter skladbe Čija li je ono djevojka malena znamenitega izvajalca sevdalink Joza Penave. Pesmi je zmiksal in produciral Chris Eckman iz založbe Glitterbeat Records. Močan album, ki ga svetovna glasbena kritika ne more prehvaliti, je napovedal s singlom Sarajevo in izjemnim črno-belim videom v režiji Amerja Kapetanovića.
Damir Imamović igra na tambur, zanj narejen inštrument med sazom in kitaro.
Foto Tom Maas
Gotovo je to najmočnejša skladba na albumu in tudi ena najbolj iskrenih pesmi, posvečenih mestu, ki ga Imamović ljubi in spoštuje. Drugi singel z albuma je Lijepa Zejno s prav tako posebnim videom, otožna skladba o odhodu v tujino in iskanju sreče drugje. V celoti je Dvojka prefinjen glasbeni izdelek, ki spoštuje tradicijo ob hkratnem trudu, da bi posodobili sevdah in ga naredili poslušljivega novim in prihajajočim generacijam.
Imamoviću očitno ni bilo dovolj, da je uspel s svojo vizijo novega sevdaha. Pri raziskovanju tega glasbenega žanra, ki je močno prepleten z življenjem tamkajšnjih ljudi, je našel veliko zanimivih podatkov, zaradi česar se je odločil, da bo napisal knjigo. Tako je ugledala luč sveta sicer drobna, a pomembna, knjiga Sevdah s podnaslovom Glasbeno potovanje skozi tri stoletja. V njej je strnil svoje znanje (deli ga tudi na delavnicah) o sevdahu, njegovi zgodovini, vzponih in padcih ter preobratih, ki so sooblikovali glasbeni slog sevdalink.
Knjiga Sevdah prinaša obilo natančnih in presenetljivih dejstev pa tudi precej ugibanj o vijugasti sevdalinski poti. Marsikaj je v njej prvič objavljeno. Pomembno je pojasnilo, da so sevdalinke vedno bile žive in živahne pesmi, ki so nastajale med ljudstvom. V bistvu je to nadgradnja ljudskih epskih pesmi, ki so jih običajno ob spremljavi gusel pripovedovali ali peli po Balkanu. Sevdalinke so več kot žalostinke in niso samo poskočnice za žur.
Sevdalinke so namreč sestavljene iz poezije, glasbe in družbenega konteksta, kar je za Imamovića sodobna definicija te zvrsti. Po njegovem je to način pripovedovanja zgodb. Po drugi strani je bil sevdah nekakšna skupna malha, v kateri so se (z)našle številne glasbene smeri in smernice in so se v 20. stoletju oblikovale v nov glasbeni slog sevdah.
Iz otožnega občutja
V uvodu knjige je mogoče prebrati, da je sevdah turška beseda za ljubezen. V jezik južnih Slovanov je prišla zaradi večstoletne otomanske nadvlade in je zaznamovala celo pesniško umetnost. Grški zdravnik Klavdij Galen, ki je živel v 2. stoletju, je definiral štiri telesne tekočine, od katerih je odvisno zdravje. Zaradi neravnovesja teh tekočin so se oblikovali štirje tipi temperamentov (kri – sangvinik, rumeni žolč – kolerik, sluz – flegmatik in črni žolč – melanholik). Melanholija je grška beseda za črni žolč, arabska pa je sevda. To melanholijo, ki preveva sevdalinke, je čutiti tudi na drugi strani Evrope, kjer je prav tako bilo otomansko cesarstvo. Na Portugalskem je sorodna glasbena zvrst fado, ki črpa iz otožnega občutja, ki mu pravijo saudade, kar je izpeljanka iz besede sevda.
Knjižni prvenec Damirja Imamovića, njegovi albumi in dokumentarni film o njem Sevdah avtorice Marine Andree-Škop iz leta 2009 so odličen vpogled v fenomen novega sevdaha.
