Tiskane izdaje
Po desetletju premora se je angleški glasbenik David Bowie vrnil s presenetljivo močnim in energičnim albumom The Next Day (Naslednji dan), ki je takoj postal velika uspešnica. Album je napovedal na svoj 66. rojstni dan s singlom Where Are We Now? Torej: Kje smo zdaj?
The Next Day je 27. studijski album Davida Bowieja, ki se je rodil kot David Robert Jones 8. januarja 1947. Njegova izdaja je bila očitno presenečenje za občinstvo, glasbeno javnost in medije. To je prvi album po desetletnem premoru, odkar je izdal Reality. Ocenili so ga pohvalno, kar se kaže tudi v prodaji, saj je takoj pristal na prvem mestu britanske lestvice. To se je Bowieju zgodilo prvič po albumu Black Tie White Noise iz leta 1993. The Next Day je na vrhu lestvic še v osmih državah. Bowie se je po srčni kapi leta 2004 umaknil iz javnosti in sklepali smo, da se je upokojil. Očitno je v zadnjih dveh letih v veliki tajnosti v New Yorku snemal novo glasbo.
Reminiscenca na najbolj intenzivno obdobje
David Bowie je svoje najboljše albume izdal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, eden najmočnejših paketov je njegova znamenita berlinska trilogija albumov Low (1977), Heroes (1977) in Lodger (1979). Novi izdelek je reminiscenca na njegovo najbolj intenzivno obdobje, ko sta svoje najboljše stvaritve v tem (takrat) razdeljenem mestu delala tudi Iggy Pop in Lou Reed.
Berlinski zid je že zdavnaj padel, herojev pa tudi ni več veliko. In ravno album Heroes oziroma njegov ovitek je bil osnova za ovitek novega albuma. Iz njega je izrezan osrednji del z znamenito Bowiejevo podobo in prečrtan naslov Heroes, na izrezani belini pa piše le The Next Day.
Pomemben sestavni del Bowiejevega zvoka je tudi Tony Visconti, ki je produciral dvanajst njegovih albumov in o nastanku albuma pravi, da se je vse začelo z enotedenskim snemalnim sessionom v New Yorku. »Sterling Campbell je bil na bobnih, jaz sem igral baskitaro, David klaviature, Gerry Leonard pa kitaro. Do konca petega snemalnega dne se je nabralo za nekaj več kot ducat demo posnetkov – le osnove pesmi, brez besedil, melodij in delovnih naslovov. Tako namreč dela David Bowie. Te posnetke je odnesel domov in nisva se slišala kar štiri mesece.«
Bowie se je najprej hotel prepričati, ali je na pravi poti. Ko je bil pripravljen, je sklical skupino za snemanje. Visconti je dodal, da je bilo snemanje »intenzivno«, vendar v okviru normalnih ur. »Nazadnje smo cele noči snemali album Young Americans davnega 1975.«
Osebnoizpovedno o Berlinu
Napovedni singel Where Are We Now? je bil balada, v kateri je v videu upodobil Berlin, mesto, ki mu je služilo za navdih. Da bi se s to pesmijo napovedalo nov Bowiejev album, je predlagal Visconti, kajti »ljudje se bodo morali spoprijeti s šokom, da se vrača po desetletju odsotnosti«, in taka osebnoizpovedna pesem je bila več kot primerna za začetek.
Februarja je sledil drugi singel The Stars (Are Out Tonight) z odličnim kratkim družinskim filmom kanadske režiserke Florie Sigismondi. V njem mrgoli bowiejevskih sporočil in nastopa parada androginih igralcev in manekenov, od Tilde Swinton kot njegove žene, bosansko-avstralskega aseksualnega manekena Andreja Pejića, ki igra eno od zvezd, Saskie de Brauw kot druge zvezde ter norveške manekenke Iselin Steiro, ki igra mladega Bowieja. To je poklon njegovi igri in manipulaciji z javnostjo, kajti lansiral je lastne homoseksualne, biseksualne, aseksualne in transseksualne govorice.
Album The Next Day, ki prinaša štirinajst novih skladb, je več kot vreden poslušanja, saj je z njim Bowie opozoril nase in na to, da je dobrih dvajset let diktiral svetovne glasbene trende. V zgodovini sodobne popularne glasbe tega nihče ni počel tako dolgo in tako intenzivno, zdaj pa je ravno on naredil enega »najboljših povratniških albumov v zgodovini rock'n'rolla«, so med drugim zapisali nekateri britanski mediji.
