Tiskane izdaje
Iz pariškega metroja št. 5 izstopim na postaji Porte de Pantin in pred mano se odpre pogled na Filharmonijo (Philharmonie de Paris). Videti je kot srebrna zmečkana vesoljska ladja, ki je pomotoma pristala v predmestju Pariza. Velik plakat, na katerem je njegov prepoznavni obraz z enim zelenim in drugim skoraj črnim očesom z razširjeno zenico. Obraz replikanta, vampirja, vesoljca, Ziggyja Stardusta, kokainskega zasvojenca, seksualnega obsedenca, ustvarjalca glasbe, alkimista besed, pa tudi slikarja, scenografa in kostumografa (ne dobesedno) vseh svojih nad in podosebnosti.
David Bowie je. David Bowie je na turneji. S svojo razstavo. Kar je podobno, le da je zanj manj naporno - ali morda niti ne. Nadeneš si slušalke, stopiš v prostor in vstopiš v vizualno, glasbeno avanturo. David Bowie Is ... je naslov razstave muzeja Victoria in Albert (V&A), ki se je uvrstila med najhitreje prodajane razstave v zgodovini muzeja. Stavek je nedokončan. David Bowie je. Ostalo lahko dokonča vsak sam, ostalo so poskusili dopolniti vsi glasbeni teoretiki, kritiki, biografi, mitomani, mitologi, fenomenologi.
Je človek, ki nam je najprej pokazal, da je ustvarjanje in oživljanje novih in novih person, likov, mask ... umetnost, skoraj enakovredna ustvarjanju glasbe. David Bowie je Ziggy Stardust, Major Tom, Aladdin Sane, Sloki beli vojvoda, Pierrot, zvezdni človek, in je tudi, kot je rekel sam o sebi, kiborg. Lahko je tudi zbiralec. Na razstavi je 75.000 artefaktov, večina je v osebni lasti Davida Bowieja. »Razstava je nekaj nenavadnega, je kot arhiv njegovih lastnih risb, slik, skic, videov, fotografij, kostumov, zametkov pesmi ...,« je rekla Victoria Broackes, kuratorka muzeja V&A . »Nič v popularni kulturi se ne more primerjati s tem.« Zanimanje je veliko. Po Parizu je na vrsti Avstralija, potem Nizozemska.
»So samo različne interpretacije«
Ko si nataknem slušalke in vstopim v prvo sobo, nekakšen prehod iz tega sveta v svet androginosti, sanj, fantazije, kostumov in glasbe, se zastrmim v njegov citat: »Vsa umetnost je nestabilna. Ni enega samega avtoritativnega glasu. So samo različne interpretacije.«
Vstopiš torej v prostor, v katerem te najprej pozdravi kostum Tokyo Pop Kansaia Jamamota, ki ga je naredil za turnejo Aladdin Sane leta 1973. »Jamamotovi kostumi so bili vse, kar sem hotel,« je rekel Bowie. »Nezaslišani, provokativni in neverjetno vroči, ko jih nosiš pod žarometi.« Posvojil je japonsko kulturo in konvencije gledališča kabuki.
Ko vstopiš v drugo sobo, se zdi, kot bi vstopil v drugi del Bowiejevih možganov. Enkrat v predel, rezerviran za pisanje, drugič za glasbo, za androgine kostume, temno pobarvane stene dajejo občutek nočnega kluba. V naslednji sobi najdeš Top of the Pops, kjer se je Space Oddity zavihtela na prva mesta lestvic; videoprojiciran na geometrično stekleno strukturo in njegov glas, ki poje Ground control ...; na drugi so podobe in videoposnetki globalnih dogodkov, prve podobe Zemlje iz vesolja. »Planet Earh is blue / And there's nothing I can do.«
Hudič
Rojen 8. januarja 1947, 12 let po rojstvu Elvisa Presleyja, na isti dan; nekaj mora biti na tem, mu je prigovarjala mama Margaret, po kateri je podedoval sposobnost telepatije, kot je nekoč rekel sam. Zdaj strmim v obrazek malega, morda leto dni starega Bowieja v različnih razpoloženjih. Enkrat je bil otrok, vsi smo bili. Le da me to bolj gane pri njem. Ko pri skoraj dojenčku opaziš podobne poteze, ki so se skozi leta vtisnile v obraz sodobne glasbe.
Pisal je z levico, kar je bilo v petdesetih nekaj sramotnega, motnja, ki jo je treba popraviti. Sošolci so ga zmerjali s hudičem, učiteljica ga je udarjala po levici, s katero je pisal, da bi postal desničar. Ta nenehni boj mu je ojeklenil duha, se je spomnil kasneje. »To me je takoj ločilo od drugih. Eden od znakov, kako bom vrednotil svojo nadaljnjo pot: Prav, nisem takšen kot vi, kreteni, bom pa zato boljši.« Pri trinajstih je dobil anizokorijo, bolezen, zaradi katere sta očesi postali različne barve. V okolju južnega Londona se je zato še bolj počutil kot izobčenec.
»David je bil zelo nepredvidljiv,« se v biografiji Wendy Leigh spominja Owen Frampton, njegov učitelj za umetnost na srednji tehniški šoli v Bromleyju. »Večina mojih kolegov učiteljev ga ni razumela, v tistih časih so bili kulti nepriljubljeni. David je že do 14. leta razvil kultno osebnost.« Že pri trinajstih se je zavedel tudi svoje erotične oblasti nad dekleti in nad istim spolom. Z njimi se je poigraval, tako kot z njihovimi spremljevalci; v provokaciji je skoraj vedno šel predaleč. Tako se je začelo. V pretepu s prijateljem Georgeem Underwoodom, ki mu je tako speljal dekle, je skoraj izgubil levo oko. Po nekaj operacijah in štirimesečnem okrevanju so mu ga uspeli rešiti. Ostala je sled, nenehno razširjena zenica.
Prav z Underwoodom, fantom, ki je deloma zakrivil njegov demonični videz, je ustanovil skupino King Bees in začel iskati denar. In to pri enem od najbogatejših ljudi v Veliki Britaniji Johnu Bloomu, ki je obogatel s prodajo pralnih strojev. Bowie mu je v pismu med drugim napisal: »Brian Epstein ima Beatle, vi bi morali imeti nas. Če boste znali prodajati mojo skupino tako kot pralne stroje, boste naleteli na zlato jamo.« Kaj lahko odgovoriš na takšno pismo? Bloom je postal eden od pokroviteljev skupine.
Imel je fazo jazza, hipijevsko fazo, fazo rock'n'rolla, imel je fazo rdečih pobritih las in fazo dolgih las v času, ko je bilo to malo nevarno. Vse to, še preden je postal tisti, ki ga poznamo.
David Jones je mrtev, naj živi David Bowie
Leta 1965 je iz Davida Jonesa postal David Bowie: ne samo zaradi menedžerjeve zahteve, tudi zato, ker se je hotel razlikovati od pevca skupine The Monkees, Davyja Jonesa. Sam si je izbral vzdevek Bowie. Nož ni edina asociacija, je pa za Davida najboljša. Oster kot nož. S tem nožem je mirno izrezal Jonesa in postal Bowie; nekaj podobnega je naredil z vsemi svojimi liki.
Njegov prvi album David Bowie je izšel 1. junija 1967, na isti dan kot LP Beatlesov Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band. Ni bil ravno komercialni uspeh, a je vzbudil zanimanje glasbenih kritikov kot »izjemno kreativen album devetnajstletnega Londončana«. Novembra 1966 je Bowiejev menedžer Ken Pitt srečal Andyja Warhola v Factory, ko je ta ravno postal menedžer skupine Louja Reeda The Velvet Underground. Od tam je prinesel v London njihov prvi album The Velvet Underground & Nico in ga dal Bowieju. Takrat se je zgodil še en notranji potres. »Ko sem začel poslušati, sem bil tako vznemirjen, da se nisem mogel niti ganiti.«
Space Oddity
V naslednji sobi zareže v ušesa krik Little Richarda Lucille, pretresel ga je tako kot osvobojeni zvok ameriškega rock'n'rolla, čeprav je na začetku kazalo, da ga bo bolj kot glasba obsedel ameriški nogomet.
Nato vstopim v začetek Bowiejevega vesolja, prvi planetarni hit Space Oddity. Pet dni po izidu je Neil Armstrong naredil prve korake po površini Lune. Prve barvne podobe Zemlje iz vesolja. Bowie je pel »Ground control to Major Tom ...« in tako kot Kubrick napovedal Odisejo 2001. Ne vem, zakaj v videu opazim njegove zobe. Takrat ozki, zašiljeni, nenavadni, zobje vesoljca, v naslednjih intervjujih in videih se nasmehne z drugimi zobmi, nekaj strašno privlačnega je na njem, nekaj tujega, vesoljskega. Life on Mars? ali Ziggy Stardust ali Rock'n'roll Suicide; odvisno, v katero smer se najprej obrneš; slušalke sledijo Bowieju, lahko poslušaš njegov intervju, v katerem reče nekaj genialnih stavkov, ki si jih želiš zapomniti, pa si jih ne. Ker jih že izbrišejo drugi genialni stavki v naslednji sobi. Mislim, da je govoril nekaj o tem, da je vse življenje samo zbiral, srkal, vpijal, požiral, vse, kar si je nabral v določenih letih, je potem izbruhnilo na dan. »Lahko bi bil karkoli, in tudi sem karkoli. Če me ne bi obsedla glasba, bi bil najbrž pisatelj.«
V tem istem intervjuju pravi, da se je v določenem trenutku moral odločiti, ali bo iskal boga kot budist ali bo postal rock'n'roll zvezda. Ni bil samo budizem tisti. Zanimalo ga je vse parapsihološko, paranormalno, okultno, ne na površen način. V vsako področje se je zakopal celostno, prebral na kupe knjig o določenem fenomenu. Med drugim je sam oblikoval komplet kart tarot, dejansko je raziskoval določene prijeme, vaje, sploh telepatijo. Igral se je s tem, da je uganil večmestno število, ki si ga je zamislil kdo drug. Ko je bil v najbolj manični kokainski fazi, je raziskoval posebno vrsto bele magije, shranjeval svoj urin.
Dekadenca, seks in kokain
David Bowie je spremenil vse. Tudi seks. Veliko pred Eltonom Johnom je javno govoril o svoji homoseksualnosti, ki se je izkazala za biseksualnost, ki se je izkazala za nenasitno lakoto po eksperimentiranju z vsem. S tem se razstava ne ukvarja, se pa zato s tem ukvarja neavtorizirana biografija Wendy Leigh Bowie (Učila), ki skozi razmerja raziskuje njegovo najbolj dekadentno, zvezdniško, drogeraško in hkrati ustvarjalno obdobje. Ko je v njegovo življenje vstopil vrtinec energije, Angela Mary Barnett - Angie, in postala njegova žena, sta začela svobodno razmerje dveh enakih, divjih, dekadentnih osebnosti, ona se je spreminjala vanj, on vanjo, v postelji sta gostila veliko teles hkrati, najprej skupaj, potem vsak zase. Polovica biografije so spomini in izjave žensk, ki jih je položil, včasih v troje, včasih kar tako, vmes je bila vedno gora kokaina. Ni spal z Elizabeth Taylor, ki ga je hotela za svoj scenarij Modra ptica, ker se mu je zdel preveč obupen, da bi sprejel glavno vlogo, in ni spal z Debbie Harry, ki je bila ena redkih, ki mu ni podlegla.
Zato pa ni zanikal spolnih trofej, ki so mu jih pripisovali, med njimi Lou Reed, Bette Midler, Susan Sarandon, glasbeni menedžer Calvin Mark Lee, pantomimik Lindsay Kemp, Nina Simone, ki ga je navdihnila, da je posnel pesem Wild is the Wind, vdova Charlieja Chaplina Oona, dvaindvajset let starejša od njega, plesalka Melissa Hurley, dvajset let mlajša, bil je s Tino Turner, se v nenehni tekmi za primat samca z Mickom Jaggerjem poigraval z Marianne Faithfull, položil spremljevalno pevko Rollingov Claudio Lennear (navdih za Jaggerjevo pesem Brown Sugar), hodil z Bianco Jagger, če verjamemo biografiji njegove promiskuitetne žene Angie, naj bi ju zalotila tudi z Mickom Jaggerjem. Seznam bi se lahko nadaljeval še naslednjih nekaj strani.
Ob vseh eksperimentiranjih s telesom in drogami so ga zaprli samo enkrat, in to zaradi posedovanja trave, ki je itak ni maral. Bolj všeč so mu bile droge, ki primejo takoj in zaradi katerih lahko ustvarjaš buden pet dni skupaj, kot je enkrat pripomnil.
Berlin
We can be heroes ... poje njegov glas v naslednji sobi. V vitrini ključi stanovanja v Berlinu, njegova platna, portreti, ki spominjajo na Schieleja. Tam naj bi se odvajal od drog, ravno v mestu, kjer je bil v sedemdesetih heroin na vsakem vogalu.
Platno Berlin Landscape with J. O. (ki je seveda James Osterberg alias Iggy Pop). Slikanje mu je pomagalo, da je premagal odvisnost in obnovil svojo kreativno energijo. »To je bilo prvič po mnogih letih, da sem spet okusil radost življenja, občutek sproščenosti in zdravljenja,« je rekel kasneje. »To je mesto, v katerem se je tako lahko izgubiti in se spet najti.«
Leto 1977 v Berlinu je bilo izjemno kreativno leto za Davida in Iggyja Popa, izvem. Tam je nastal album The Idiot, tam je nastal portret avantgardnega japonskega avtorja in režiserja Jukioja Mišime, ki je v sedemdesetih naredil ritualni samomor, ko mu je spodletel državni udar. Glava Mišime je visela nad Bowiejevo posteljo v Berlinu.
Maska
V naslednjih sobah poslušam in gledam Ashes to Ashes, Bowie z obrazom Pierrota.
Ustavim se pred petminutnim videom pantomime The Mask (Maska), za katerega je sam napisal tekst in odigral vlogo človeka z masko. Bowie stoji v praznem prostoru v belih pajkicah, beli srajci z volani, z belo poslikanim obrazom žalostnega klovna. Nekega dne si je mož nataknil masko v pisarni, pravi njegov glas v offu. Vsi so bili navdušeni. Gledalec zasliši smeh, odobravanje ljudi. Naslednjič v večji družbi si spet želi, da bi bil opažen, in si natakne masko. Ne vidimo maske, vidimo samo Bowiejeve roke, kako si položijo na obraz fiktivno masko. Občinstvo je navdušeno, to slišimo v zvočnem učinku aplavza in žvižgov. Zgodba se nadaljuje, ljudje hočejo še. Brez maske si ne upa več med ljudi. Vse bolj mu je všeč, vsakič, ko si natakne masko, pod njim kriči več ljudi. Nekega dne na stadionu, ko je evforija občinstva največja, se začne dušiti, ne more sneti maske. Kot pantomimik simulira zadušitev na odru in negiben obleži. Nato slišimo glas: »Mediji so iz tega naredili veliko stvar. Zadavljen na odru, so rekli. Čudno. Nihče ni rekel ničesar o maski.«
Zgodba njegove kariere, ki se je ponavljala znova in znova. S svojimi maskami se je poigraval, jih oživljal do te mere, da so postale bolj resnične od Davida Jonesa pod njimi, in jih, ko so ga začele dušiti, ubil. Tako, kot je nepričakovano 3. julija, takoj pred komadom Rock'n Roll Suicide, Bowie naznanil, da je to »zadnji koncert na turneji« in »zadnji, ki ga bomo kdaj naredili«. Londonski tisk je vzel novico kot novico o umiku. Ne, Bowie je ubil samo eno od mask, Ziggyja Stardusta, ne pa tudi svoje glasbene kariere. Skoraj pri koncu se razstava spremeni v spektakel, eksplozijo barv, videospotov kostumov, ki so jih podpisali Alexander McQueen, Thierry Mugler, omenjeni Jamamoto ... Sredi tega prostora v zastekljeni krsti leži Ziggy Stardust.
Bowie na filmu
Glasba, podobe, zvoki, njegove besede, fotografije nas vodijo po labirintu njegovega življenja, podobe evocirajo svetove, po katerih se je premikal in jih skonstruiral tako, da so mu ustrezali. Od Brixtona, kjer se je rodil, do Soha, kjer je visel v času, ko je delal kot kreativec v oglaševalski agenciji, prek Berlina, na razstavi zaznamovanega z bodečo žico, do žarometov in rdečih preprog Manhattna, ki je zdaj njegov dom.
Bowiejeva garderoba prikliče spomin na nastop v Človeku slonu, mojstrovini samopreobrazbe; v Možu, ki je padel na Zemljo je vesoljec, ki sestopi v puščavo v Novi Mehiki in prvi ženski, ki jo sreča, pove: »I'm British.« V Nolanovem Prestižu je znanstvenik, genij in mag Nikola Tesla, in v filmu Basquiat je Andy Warhol s smešno srebrno lasuljo; nekoč ga je srečal, a ni bil navdušen nad njegovo aroganco: »Dvomim, da obstaja prijeten spomin na Warhola. Bil je čuden tič.«
Bowie je očitno boljši, kadar portretira bogove ali pošasti, kot ko je samo navaden smrtnik, zapiše Peter Conrad v Guardianu.
Pesmi, napisane na roko
Najbolj me ganejo zametki komadov, napisani z njegovo čudno zakrivljeno pisavo, v katerih zaslutiš pesem - ali že izdelan rokopis komada Starman ... popravki, prečrtane besede ... Vse je živo, na papirju. V napakah začutiš Davida Bowieja in njegov kreativni proces. Zdaj ni več napak. So samo fajli, srečo imaš, če imaš backup, sicer so lahko za vedno izgubljeni v enem samem nesrečnem sunku.
»Všeč mi je ideja, da so pesmi vozila, ki poslušalca odpeljejo v smer, ki si jo sam izbere, in jih lahko interpretira, kakor se mu zazdi,« je rekel. Napisal je nekaj stavkov, jih premešal s posebnim računalniškim programom, ki je naključno združeval besede. Alkimija besed.
Tisto, zaradi česar grem iz muzeja zadeta, prežarjena, presunjena, je kreativni proces, ki sem mu bila priča. Biti David Bowie. Za hip vstopiti v njegovo glavo. Glasbeni inovator, inovator besed, kulturna ikona, ki se je nenehno izumljal na novo. In z maskami svojih alter egov skoraj pol stoletja hipnotiziral našo kulturo. 140 milijonov prodanih plošč je samo eden od dokazov množične hipnoze.
Vsakič znova me začudi, kako sem po vsem tem ostal živ, je nekomu zaupno rekel, berem v biografiji. Z njim se čudimo vsi mi.
Kje smo zdaj?
Oktobra 1991 je na ladji, ki je plula po Seni, zaprosil za roko top model Iman Mohamed Abdulmadžid in ji zapel April in Paris. Dekadence je bilo konec. Od takrat dalje je največji zapeljivec in simbol promiskuitete David Bowie skoraj četrt stoletja preživel v monogamnem, očitno izpolnjujočem razmerju. David Bowie in Iman sta popoln umetniški par, simbol elegance, dostojanstva, inteligence, govorita o pravih stvareh, opozarjata na prave stvari, tako kot Bowie z zadnjo, tako kritiško hvaljeno ploščo.
Za razliko od številnih zvezdnikov, ki so dosegli to vrsto kulta, Bowie nikoli nikomur ni govoril, kaj naj počne, in nikoli obsojal. Z obnašanjem, glasbo, igranjem z identitetami, razbijanjem tabujev nam je pokazal, da smo svobodni v zbiranju svojih identitet, če s tem ne motimo drugega - pa tudi, če ga. Vedno je izzval status quo. Njegovi prvi odrski šovi, kostumi in naslovnice albumov (Diamond Dogs) so bili izziv za cenzorje. Nekateri so podlegli njegovi igri. Imel je igriv, subverziven odnos z resnico in mediji. Leta 1972, ko je bilo gibanje za pravice gejev še v povojih, je javno izjavil, »da je gej in je vedno bil«. Hkrati je predstavljal alternativno podobo moškosti, intelektualca z ravno hrbtenico, ki je vedno kul, odmaknjen in predrzen hkrati. Spodbujal je, da se imenujemo tako, kot si želimo, da se oblačimo, v karkoli se nam zazdi, da si vzamemo tisto, kar si želimo, in se izrazimo tako, kot nam ustreza. Sporočila, ki so bila ključna za tisti čas.
In zdaj? Zdaj se s prvim singlom zadnje plošče vrača v Berlin in nas sprašuje Where are we now? Kje smo zdaj?
Več lahko preberete v reviji De Facto. Kjer se Sobotna priloga konča.
