Tiskane izdaje
Davida Hasselhoffa večina pozna kot igralca iz serij Vitez za volanom (Knight Rider) in Obalna straža (Baywatch). Malokdo pa ve, da je posnel tudi več kot petnajst plošč in skladbo Looking for Freedom leta 1989 prepeval na berlinskem zidu, ko so ga rušili. Petindvajset let za tem se je vrnil v Berlin, kjer je za National Geographic posnel dokumentarec o zidu in ljudeh, ki jih je zid ločeval.
V telefonskem pogovoru je govoril o dokumentarcu Hasselhoff in berlinski zid in vtisih iz Nemčije, že vnaprej pa so nam zabičali, da ne smemo odpirati drugih tem.
Kje smo vas zmotili?
Trenutno sem na neki srednji šoli, kjer snemamo epizodo Hoff the Record. Gre za komično serijo z veliko improvizacije, posneto po dogodkih iz mojega življenja. Ustvarili pa so jo isti producenti kot Potepanje naokrog (An Idiot Abroad) z Rickyjem Gervaisom. Šlo bo za šest polurnih epizod, ki jih bodo predvajali v Veliki Britaniji. Pravkar sem končal s komedijo Killing Hasselhoff, ki sem jo sam tudi produciral.
Kaj vas je pritegnilo, da ste posneli dokumentarec?
Razlog, da so me povabili k sodelovanju, je, ker sem velik ljubitelj National Geographica. To je najljubši program mojega očeta. Ko so me vprašali, sem takoj vedel, da bo šlo za nekaj posebnega. Veliko ljudi ne ve, kaj se je dogajalo za berlinskim zidom. Niti Zahodni Nemci se tega niso zavedali.
Med letoma 1987 in '89 sem imel osebno izkušnjo osemkrat ali devetkrat okusiti življenje za zidom. Takrat je bila moja pesem Looking for Freedom na prvem mestu zahodnonemške lestvice in je postala popularna tudi na vzhodni strani. Tja sem hodil dajat intervjuje in namestili so me v Grand hotelu, polnem zlatih ornamentov, ki se danes imenuje Adlon. Predvsem mi je bil všeč pogled na Brandenburška vrata.
Kako pa ste se takrat počutili na vzhodni strani zidu?
Najprej ti v spominu ostane mejni prehod Checkpoint Charlie. Bilo je strašljivo in nihče z vzhodne strani se ni smejal. V očeh so imeli strašljivi pogled. Leta '89 sem v vzhodni Nemčiji vprašal ljudi, od kod me poznajo – ali me poznajo kot tistega, ki se pogovarja z avtom? Pa so me le začudeno pogledali. Ne, kot tistega, ki poje pesem Looking for Freedom, so odvrnili. Ko so hoteli, da pojem v njihovem silvesterskem šovu, sem privolil, a le pod pogojem, da lahko pojem z zidu. Niti v sanjah nisem pomislil, da bodo pristali, pa so! Na koncu je izpadlo kot kakšen Woodstock.
Na obeh straneh zidu se je zbralo več kot milijon ljudi, jaz pa sem jim pel z zidu. Ko sem 1990 po padcu zidu odšel na turnejo po bivši Vzhodni Nemčiji, so bili tam izobešeni ogromni plakati z napisom »Thank you for the freedom!« (hvala ti za svobodo, op. p.) Nisem vedel, ali se hecajo ali mislijo resno. Kot da sem imel jaz kaj pri tem, da je padel zid. Ja sem samo pel pesem o svobodi in imel to srečo, da sem lahko hodil tudi na drugo stran zidu. Spomnim se dveh deklet leta 1989, ki sem ju vprašal, kdaj menita, da bo zid padel? Verjetno ne za časa najinih življenj, sta odvrnili. Kmalu za tem je padel.
Takrat sem tudi odškrtnil nekaj kosov z zidu in jih odnesel domov. Dal sem jih na majhne plakete z napisom »A little piece of freedom« (majhen košček svobode, op. p.), z datumom 9. november 1989 in jih podaril ekipi Obalne straže. Danes si lahko srečen, če ti uspe košček zidu dobiti za 500 evrov.
Ali v dokumentarcu oživljate te trenutke izpred 25 let?
Predvsem skušam ugotoviti, kaj je zid pomenil ljudem z obeh strani. Srečal sem človeka, ki je 62 ljudem pomagal prebegniti prek zidu, nato pa ga je Stasi ujel in strpal v zapor, kjer je sedem mesecev presedel v samici. Obiskal sem nekaj Stasijevih zaporov in taborišč. V dokumentarcu je zgodba o nastanku zidu, o prvi žrtvi zidu, o uspelih in neuspelih prebegih.
Dokumentarec ne govori o meni, ne o pesmi Looking for Freedom. Menim, da bo dokumetarec zanimiv še dolga leta. Gledalce bodo pritegnile zgodbe, želja po življenju in veselje po padcu zidu. Zdaj je ostalo le malo zidu na ogled, a hočejo še tega podreti in tam zgraditi hotel. Poklicali so me iz nevladne organizacije, ki želi ohraniti ostanke zidu, da bi se jim pridružil na pohodu po zidu. Zbralo se nas je deset tisoč! In še kar se dogaja. Looking for Freedom je še danes po 25 letih aktualna za Ukrajino, Sirijo, Iran in Irak. Ko hodim ob ostankih zidu, je v zraku še vedno tisti temačni občutek. Čutiš težko ozračje. Tako kot ne moreš obiskati hiše Anne Frank, ne da bi te stisnilo.
Veliko turnej imate po državah za nekdanjo železno zaveso. Kako so se te države spremenile v tem času in kakšne se vam zdijo danes?
Poleg glasbenih turnej nastopam tudi s šovom Gumball Rally. Tu je tudi šov Come Celebrate the '80s with the Hoff, kjer nastopam z zvezdami, kot so Rick Astley, 24/7, Around the World, 2 Unlimited, Sabrina in Samantha Fox. Obiskal sem Slovaško, Litvo, Latvijo, Estonijo. Povsod je malo drugače, skupno pa je to, da so ljudje zelo zadržani. Ne pristopijo tako zlahka. Tako da lahko brez težav in spremstva hodim po ulicah.
Vseeno pa vas svet pozna predvsem po serijah Vitez za volanom in Obalna straža …
Vojaki, ki se vračajo iz Iraka in Afganistana, govorijo, kako popularna je tam serija Vitez za volanom. Pred kratkim sem za dobrodelne namene prodal enega mojih Knight Rider avtomobilov velikemu ljubitelju serije iz Turčije. V ZDA so na to serijo gledali zviška in s cinizmom. Zavedati pa se je treba, da gre za serijo, ki govori proti nasilju. Avto je sprogramiran, da rešuje življenja. Ko smo snemali Obalno stražo, so se ljudje zmrdovali, da gre za serijo o pomanjkljivo oblečenih ženskah. Ne, šlo je za … no, seveda je šlo za lepe ženske in postavne moške, ampak je šlo predvsem za reševanje življenj. Šlo je za dobro mladinsko zabavno serijo. Menim, da je pomembno, da mladi vidijo, kakšen je tudi lahko svet.
