28. LIFFE: Arabija

Tekmovalni program Liffa Arabija je veristično posnet film o usodi migrantskih delavcev v Braziliji.

pet, 10.11.2017, 18:00
Arabija

(Arábia)

režija Affonso Uchoa, João Dumans
Brazilija, 2017

Brazilski film Arabija prikaže­ bedo in brezizhodnost delav­cev, ki v številnih državah, od Brazilije do arabskih držav pa tudi Slovenije, živijo človeka nevredno življenje. Zgarajo se mladi in zaradi preutrujenosti prezgodaj umrejo.

Tudi Arabija se začne s smrtjo delavca Cristiana, ki okusi vse krivice in prekletstvo prekarnega dela brez pogodbe, zaščite in plačila. V brazilskem industrijskem mestu Ouro Preto najstnik Andre v hiši pokojnega delavca iz bližnje tovarne aluminija najde njegove skromne dnevniške zapiske, ki mu razkrijejo njegovo bedo in trpljenje ter le nekaj drobcev veselja in sreče, preden se je zgaran mrtev zgrudil na ­delovnem mestu.

V uvodnem delu sledimo življenju Andreja, ki z mlajšim bolnim bratom živi poleg tovarne aluminija, in ta ju s prahom ubija. Starša sta se odselila, delata cele dneve in ne skrbita za otroke. S prebiranjem Cristianovih dnevniških zapiskov se nam poraja podobno vprašanje kot njemu, čeprav nosi krščanstvo v imenu, in enemu od otrok, ki na začetku filma vpraša, ali naj sploh še verjame v Boga, saj je ob vseh teh vojnah, smrtih in nasilju lažje verjeti v Hudiča.

Film prikaže desetletje Cristianovega življenja v obliki prvo­osebne izpovedi, ki povzame njegovo odraščanje kot zapuščenega otroka in mladeniča, ki je hitro zapadel v krajo in pristal v zaporu. Nato se je odločil, da se ne bo vrnil v siromaštvo domačega kraja in slabe družbe, temveč bo šel v svet in se preživljal z delom. Kmalu pa, ko gara na plantaži mandarin, ugotovi, da delo je, plačila pa ne.

Sodobni delovni vagabundi

Na plantaži se seznami z nekdanjim delavcem, ki je svojčas organiziral pobiralce sadja in s stavko dosegel, da so bili spodobno plačani za svoje delo. Vendar je organizacijski zagon umrl skupaj s tem delavcem. In tako po nekaj mesecih odrine naprej in mu sledimo od enega slabo plačanega dela do drugega, prijateljstva sklepa le še s podobnimi sodobnimi delovnimi vagabundi, ki se selijo po državi s trebuhom za kruhom, medtem pa njihovi bližnji mislijo, da so uspeli v življenju. V bistvu so mnogi še siromašnejši od tistih, ki so ostali doma. Občasno si delavci privoščijo malo zabave, kadijo travo, pijejo alkohol in pojejo uporniške proletarske pesmi. Še najbliže normalnemu življenju in običajni družini, ki je nikoli ni imel, je bil Cristiano takrat, ko je hodil s sodelavko Ano. Vendar sta se razšla, ko je v spontanem splavu izgubila otroka. Cristiano se spet odseli in v tovarni aluminija večinoma z nočnim delom zgara telo do onemoglosti in umre.

Nič kaj spodbuden film, ki pa z realističnim in na trenutke celo dokumentarističnim pristopom prikaže usodo sodobnega emigrantskega, manj izobraženega in močno izkoriščanega delavskega razreda, ki ga neoliberalizem simbolno in v resnici sistematično ubija.V filmu Arabija spremljamo zgodbo migrantskega delavca Christiana, ki je sam, brez družine, ni v sindikatu in je njegovo življenje povsem nesmiselno. Je simbol usode mnogih delavcev sveta, ne samo v državah BRICS, temveč tudi v drugih tako bogatejših, kot revnejših državah, vključno s Slovenijo.

Joao Dumans, režiser

Joao Dumans, ki je film posnel skupaj z Affonsom Uchoajem, je spregovoril o sivini in brezciljnosti brazilskega proletariata.

V filmu skoraj ni dreves, ni zelene barve, razen nekaj posnetkov v nasadih mandarin. Za nas je Brazilija še vedno pojem zelenega.

Brazilija je velika država z različnimi krajinami. Toda te pokrajine se hitro spreminjajo, predvsem zaradi velikih rudarskih posegov in intenzivnega kmetijstva velikih podjetij. Leta 2015 je zakrivilo katastrofo kriminalnih razsežnosti eno največjih brazilskih rudarskih podjetij Vale, ko se je zaradi slabega vzdrževanja podrl jez, ki so ga upravljali, in je vodna ujma reke Doce uničila celo mesto. Umrlo je devetnajst ljudi in uničeno je bilo celotno porečje. To se je zgodilo zelo blizu kraja, kjer smo snemali film Arabija. Take katastrofe se v večjem in manjšem obsegu dogajajo vsak dan.

Zgodbe o delavcu iz siromašnega okolja, brez izobrazbe in z nizko plačo, so bile svojčas zgodbe iz 19. stoletja. Torej, kje je napredek?

V Braziliji je trenutno zelo opazno družbeno nazadovanje. S pomočjo našega kongresa, ki ga v glavnem­ sestavljajo lastniki zemljišč in velikih industrijskih podjetij, poskuša brazilska nelegitimna vlada spremeniti celotno delovno zakonodajo v korist podjetij ter otežiti, na primer, prepoznavanje in preprečitev sodobnega suženjstva. Očitno je napredek dober, ko stvari potekajo v redu, toda ko se kaj zaplete, vedno delavci in revni ljudje nosijo posledice in morajo plačati vse stroške.

Scenarij za film in režijo ste napravili z Affonsom Uchoo. Vam je lažje delati filme v duetu?

Mislim, da ima vsak film lasten proces nastajanja in lastne potrebe. V tem primeru skupno pisanje in režiranje ni bila najina izbira. Leta 2012 sva skupaj razmišljala o nekaterih stvareh, ki smo jih hoteli povedati, in kako bi jih hoteli povedati. Sodelovati sva začela povsem naravno in spontano. Nisva imela druge izbire. Ne vem, ali je tako lažje, verjetno ne. Hkrati smo lahko tako bolj kritični do sebe, kar pomaga, da se lažje osredotočiš na tisto, kar je pomembno.

Arabija je provokativen naslov. Razen ene šale o gradbenih delavcih iz Brazilije v Arabiji in vseh tistih gorah peska ni povezave ...

Naslov Arabija smo povzeli po kratki zgodbi Jamesa Joycea iz zbirke Dublinčani. Ta film je od začetka močno povezan z literaturo, še posebej s sodobno in lokalno brazilsko. To je tudi film o pripovedovanju zgodb, zato smo ohranili Joyceov naslov, ker nam je všeč njegov začetek.

V filmu je tudi veliko delavskih in družbenoaktivističnih pesmi. Ali umetnost, na koncu, vendarle lahko izboljša svet?

Mislim, da je umetnost eden od načinov spodbujanja ozaveščenosti o nekaterih stvareh. Vendar ni edini.

 

Prijavi sovražni govor