Divanhana - Renesansa novega sevdaha

Zvečer bo ta sarajevska skupina v ljubljanskem Kinu Šiška predstavila svojo različico sevdaha na novem albumu Zukva.

čet, 16.03.2017, 12:00

Bosanski sevdah je čedalje bolj popularen na evropskih odrih,­ še posebej v različici mlajših­ izvajalcev, kot so ­Mostar Sevdah Reunion, Damir Imamović, Amira Medunjanin, Božo Vrećo, Dertum in tAman. Enakovredna z njimi je tudi sarajevska zasedba Divanhana.

Sestavljajo jo Neven Tunjić (klavir), Nedžad Mušović (harmonika), Azur Imamović (baskitara), Rifet Čamdžić (bobni), Irfan Tahirović (tolkala) in Naida Čatić (glas). Z njo smo se pogovarjali o sevdahu in njegovi popularnosti ter o novem albumu Zukva, ki ga bo zasedba predstavila zvečer v ljubljanskem Kinu Šiška.

Kaj pomeni beseda divanhana?

Divanhana je osrednja soba v stari bosanski hiši, ki je bila svojčas namenjena predvsem pogovoru, druženju in sprostitvi. Bila je mesto divanjenja, kot se je temu reklo. Skupina je nastala med študenti Glasbene akademije Sarajevo, med številnimi pogovori in izmenjavami mnenj. Beseda divanhana je bila pravzaprav idealna za ime naše skupine. Še vedno veliko divanimo, na koncertih pa tudi drugače.

V Evropi je sevdah vse bolj popularen. Je to zaradi velike diaspore?

Zadnjih nekaj let je sevdah stopil skozi velika vrata na oder glasb sveta s pojavom novih, mlajših in ambicioznejših izvajalcev in izvajalk. Ti so se držali svetovnih glasbenih in produkcijskih smernic pri ustvarjanju tradicionalne glasbe našega prostora. Ljudje po Evropi danes vedo, kaj je sevdah. Povezujejo ga s fadom, kar priča o tem, da tudi tisti, ki ga ne razumejo ali ne občutijo takoj, prepoznajo resnično lepoto.

Če govorimo o ljudeh, ki so zaradi življenjskih ali družbenih okoliščin zapustili domovino, je sevdah zanje oblika domoljubja, zato ga prenašajo na otroke, da bi vedeli, kdo so in od kod prihajajo. O tem smo se prepričali, ko smo sodelovali pri snemanju dokumentarnega filma v produkciji Al Jazeere Balkans, v katerem so povezali različne ljudi v en krog, krog sevdaha.

Bi lahko trdili, da je balkanska glasba za mnoge še neodkrito bogastvo Evrope?

Naš prostor velikokrat povezujejo z anarhijo in neurejeno mentaliteto. To so predsodki. Ljudje, ki ne vedo veliko, ob poslušanju naše glasbe čutijo nežnost, ljubezen in zanos, ki se rodi in živi le tukaj. Umetnost Balkana je obogatena z različnimi vplivi oblastnikov, ki so pustili sledi v arhitekturi, glasbi in splošnih navadah. Živimo v heterogeni družbi, ki omogoča učenje od drugih in drugačnih, tako v glasbi kot življenju ­nasploh.

Vaš pristop k sevdahu je zelo ­odprt. Ste eni tistih izvajalcev, ki so popeljali sevdah v 21. stoletje.

Naš pristop je predvsem zelo iskren. Želeli smo in želimo približati tradicionalno glasbo Balkana nam samim, mlajšim ljudem in tistim, ki se jim ta glasba morda zdi staromodna. Ne da bi spreminjali vsebine te tradicionalne glasbe, smo jo prepletli z jazzom, popom ali klasično glasbo. Hkrati z vrhunsko produkcijo si želimo stkati nekaj novega in drugačnega, predvsem pa lastnega.

Tradicija obstaja in je naša vizija tega, da danes naredimo nekaj za generacije, ki prihajajo. Mi smo se učili in se še učimo od velikih imen, kot so Himzo Polovina, Zaim Imamović, Nada Mamula, Zehra Deović in drugi. Vendar si želimo hkrati preliti svoja znanja v melodijo, ki bo ostala, tudi ko nas več ne bo.

Ste vaš novi album Zukva namerno tako poimenovali?

Album Zukva ima svojo simboliko. Zukva je namreč avtohtona sorta jablane, ki raste v Bosni in Hercegovini in ima široko krošnjo ter globoke korenine. Nanjo pogosto cepijo druge sorte. Tu smo našli simboliko za tisto, kar počnemo. Na bogato in široko glasbeno izročilo močnih in trdnih korenin cepimo druge glasbene sloge in ustvarjamo edinstveno melodijo, ki je napisana z notami ljubezni.

V repertoarju imate vse več glasbe, ki ni iz Bosne in Hercegovine, temveč iz širše regije.

Poseben poudarek dajemo bosansko-hercegovski urbani tradicionalni pesmi sevdalinka, vendar izvajamo glasbo širšega Balkana. Zato lahko na naših ­albumih in koncertih slišite pesmi iz Vranja [Srbija], melanholijo iz Makedonije, slavonske bećarce in starogradske pesmi. Menimo, da je glasba teh prostorov prepletena v zlato mrežo, ko jo vsi enako čutimo in ­doživljamo.

Zakaj je na tem albumu še posebej močen vpliv panonskih tamburašev?

Bogata glasbena zapuščina prostorov, kjer živimo, je sijajna inspiracija za nove stvaritve. Zgodilo se je spontano in po naključju, ko smo bili v Slavoniji. Poslušali smo tamkajšnje tamburaše in spoznali bećarac, ki je precej podoben bolj šaljivim sevdalinkam. Razmišljali smo, da bi obdelali eno tako skladbo, in smo v Sarajevu s slavonskimi tamburaši posneli pesem Pijanica, bekrija. Za vsako od teh pesmi je lepa zgodba, človeška in ­ljubezenska.

V vaši glasbi se ne srečata le vzhod in zahod, temveč tudi preteklost in sedanjost, tradicija in modernizem.

Srečujejo se čustva, naša in vaša. Pri ustvarjanju nista pomembna niti vzhod niti zahod, sedanjost in prihodnost pa izgubljata pomen, kajti obstaja le ta trenutek. Trudimo se dati delček sebe v vsako pesem, ki jo izvajamo, ker se samo tako počutimo svobodne in iskrene. To občinstvo zlahka prepozna in zelo ceni.

Kako posluša vašo glasbo občinstvo,­ ki ni z Balkana? Mu na koncertih razlagate kulturne in zgodovinske okoliščine nastanka posameznih pesmi?

Zaradi edinstvene glasbene vsebine moramo našemu občinstvu povedati tudi kakšno zgodbo. Ljudem radi razkrijemo nekaj splošnih informacij o sevdahu, o pesmih, ki so jih napisali znani pesniki naše domovine in ki so postale antologijske. Vsaka pesem je zgodba zase in pove tisto, kar se včasih ne da samo z besedami.

Povezane novice

Divanhana v Zlatem zobu
13. marec ob 09:00
Bosanska zasedba bo zvečer nastopila v Ljubljani z modernim sevdahom.
Prijavi sovražni govor