DJ Umek se bo kmalu spet do sitega nadeskal

Iz Vikenda: Uroša Umeka, enega največjih in najvplivnejših didžejev na svetu, je res težko ujeti.

Objavljeno
29. avgust 2014 09.35
tlo Nedelo
Robert Rebolj, Vikend
Robert Rebolj, Vikend
Kaj drugega reči za človeka, ki pred odhodom v ZDA »skoči« še na Japonsko na nastop. Ker se bo kmalu spet tresel Tivoli na zadnjo počitniško soboto in se bo žuralo z razlogom, smo napeli vse moči, da smo glasbenika ujeli in mu postavili nekaj vprašanj. Tudi o pokoju, čeprav ga vanj nikakor ne silimo.

Kot je v vaši navadi, tudi letos neutrudno švigate po svetu. Morda veste, koliko dni ste že bili odsotni in koliko nastopov ste že imeli?

Vikend sem preživel na festivalu Mysteryland na Nizozemskem in na zanimivem »partyju« v Španiji, zdaj pa sem do Žura z razlogom v Ljubljani. Glede na to, da smo v drugi polovici avgusta, sem letos opravil okoli 60 nastopov.

Vas 13. izvedba Žura morda zaradi česar koli še posebej skrbi? Ste kaj vraževerni?

S trinajstico se sploh ne ukvarjam, ker bo to moj jubilejni, 10. Žur z razlogom, dva z bendi sta bila v Mariboru, na prvem v Stari Ljubljani pa tudi nisem nastopil. Kakšnih posebnih načrtov za praznovanje nimam, je pa res lepo, da v Tivoliju plešemo že deset let.

Se še kdaj ukvarjate z vprašanjem, koliko ljudi se bo zbralo na dogodku, kjer nastopate? In konkretno, na Žuru z razlogom?

Ne, za Žur z razlogom me ne skrbi, ker je prireditev utečena, prepoznavna, imamo svoje občinstvo in vedno privabi veliko obiskovalcev. Številka sicer lahko zaniha za nekaj tisoč obiskovalcev zaradi vremena, a vsakem primeru bo obisk dober. Kar pa zadeva druge nastope, se včasih res vprašam, kako bo. Ravno v nedeljo sem nastopal v Španiji ob pol enih zjutraj in malo me je skrbelo, kakšen bo obisk, glede na to, da je sledil delovni dan. Ko so nas peljali nekam ven iz mesta v hrib, me je prav zaskrbelo, kam gremo. Potem pa smo prišli na grad, čudovit prostor, kjer je bilo veliko ljudi, in žur je bil odličen. Včasih res ne veš, kaj te čaka za vogalom.

Je tudi pri nastopih tako, kot je v gospodarstvu, če niso številke vse višje in višje, pomeni, da stagnirate oziroma, še huje, da ste celo v recesiji?

Mogoče pa res, a jaz sem vseeno omejen na žanr, ki ga ustvarjam. Lahko sem v vrhu ali celo najboljši znotraj techna in tech-housa, ne morem pa se primerjati s Coca-Colo. Glede na povpraševanje, število in prizorišča nastopov, moja kariera še vedno raste. Počasi in postopno, a je v stalnem vzponu.

Letošnji izkupiček bo namenjen zaposlitvenim klubom. Koliko let delovne dobe že imate?

Dobro vprašanje. Res ne vem. Niti približno (smeh).

Si plačujete prispevke za pokojnino, ki je morda ne boste nikoli videli, ali svoja sredstva vlagate in plemenitite drugače?

Prispevke plačujem, ker jih seveda moram. Država je to uredila tako, da se temu ne da izogniti, če si želiš izplačati denar iz podjetja. Ena redkih stvari, za katero mislim, da je v ZDA urejena bolje kakor v Evropi, je ta, da tam delavcem izplačujejo bruto plače in se potem vsak sam odloči, kaj bo naredil s prisluženim denarjem. Sam se odločiš, ali boš dal denar v sklad, delnice, ali boš kupil zlato ali denar drugače investiral. Pričakujem, da bo moja pokojnina smešna. Ljudje, ki jo prejemajo zdaj, so si jo seveda zaslužili, saj so vse življenje delali zanjo, vseeno pa ne vidim, kako bi lahko bil sistem, ki ga imamo, vzdržen oziroma kdo bo to plačal.

Aktualni videospot za pesem Hard Times prikazuje navidez brezskrbne mlade, ki živijo lagodno življenje v sožitju z morjem ipd. Ste tudi vi kdaj sanjali o takšnem življenju, čeprav ste se odločili za neprespane noči, ko vi nastopate in se drugi zabavajo?

Za nekoliko robatim naslovom pesmi se sicer skriva pozitivno sporočilo, da je treba tudi takrat, ko je težko, vztrajati, iskati priložnosti in se boriti, ker upanje je. Sicer pa je lahko tudi deskanje resen posel. Biti profesionalni deskar je resna služba in prepričan sem, da se tudi njim zgodi, da se jim kakšen dan ne da na valove, a morajo stisniti zobe in potrpeti. Je pa to gotovo super služba, če rad deskaš.

Kako si DJ Umek predstavlja Uroša v pokoju, česa bi si ta hip on najbolj želel in kje bi najraje živel?

Še vedno bi najraje živel v Sloveniji. Mogoče kje na robu Ljubljane, ob gozdu, z nekaj vrta. Nekje, kjer je mir. Mislim pa, da se bom vedno ukvarjal z glasbo, tako da si predstavljam, da bom imel kak fin studio čisto zase. Počel bom iste stvari, ki jih počnem zdaj. Ravno sem razmišljal, da še vedno živim napol mladostniško življenje. Edino, kar se lahko spremeni, je, da ne bom mogel iti več na snowboard ali kolo. Če se bo vmes zgodila družina, se bom seveda prilagodil, za mojo glavo pa je ključno predvsem, da imam svobodo in da lahko ustvarjam. To je nujno.

Po ljubljanskem nastopu takoj spet odpotujete - preko Madrida na Ibizo in nato naprej v ZDA. Kaj bodo še vrhunci do konca letošnjega leta in ali ste že ukrotili strah pred letenjem?

Prvi vrhunec bo moj novi avtorski album Rhytmia, ki bo 1. septembra izšel pri vplivni nizozemski založbi Spinnin in ga napoveduje prej omenjeni video Hard Times. Strah pred letenjem sem nekako do 90 odstotkov ukrotil in zdaj je hudo le še ob kakšni res močni turbulenci. Že pred Ameriko bom skočil na Japonsko, kjer bom vrtel na novem festivalu Ultra Japan. Sledili bodo serija velikih Insomniacovih festivalov v ZDA, nekaj klubskih nastopov in skok v Južno Ameriko, potem pa se bom vrnil v Evropo. Veselim se, da bom večji del zime preživel tukaj in da se bom lahko končno spet enkrat do sitega »nabordal« (smeh). December bom po daljšem času lahko preživel v družbi prijateljev in bližnjih. Veselim se že snega in večerov ob vročem čaju.

Robert Rebolj

Žur z razlogom Sobota, 30. avgusta, ob 16. uri Ljubljana, Park Tivoli