Belgijsko-francoski kitarist Django Reinhardt je že vsaj desetletje v središču zanimanja svetovnega glasbenega dogajanja, kajti vse bolj popularne so novejše različice swinga, med njimi tista, ki jo je izumil in se imenuje gypsy swing oziroma manouche. Zaradi nove generacije electro swingerjev se je ta glasba vrnila v diskoteke, prav tako pa so spet vse bolj popularne tradicionalne oblike plesa, povezane z arhaičnimi oblikami swinga. Tako je bilo le vprašanje časa, kdaj bo Reinhardt dobil primeren biografski film. Ali je to vlogo solidno opravil film Django režiserja Etienna Comarja, s katerim so odprli letošnji Berlinale, bomo še videli. Čeprav prve kritike filmu, ki poudarja obdobje, ko je Francijo okupirala nacistična Nemčija in so Rome in Sinte, kar je on bil, lovili in ubijali v koncentracijskih taboriščih, niso naklonjene.
V filmu Djangovo glasbo izvaja Rosenberg Trio, ki velja za enega najboljših interpretov njegove glasbe. Vsekakor pa velja Django Reinhardt za enega največjih in najvplivnejših kitaristov. Bil je prvi pomemben evropski jazzist. Z violinistom Stéphanejem Grappellijem sta ustanovila pariški jazz kvintet Hot Club de France, ki velja za vzorčno jazzovsko zasedbo v Evropi. Reinhardt je bil glasbi zapisan že od malega. Z družino so potovali po Franciji, kjer je bila njegova mama plesalka, oče pa glasbenik. Vendar so se redno vračali v Pariz, kjer je Django sprva igral bendžo. Pri 17 letih se je poročil s Florine »Bello« Mayer, mladenko iz istega naselja. Ta je imela v njuni kočiji veliko umetnih rož iz zelo vnetljivega celuloida. Ko je nekega večera Django šel spat, je prevrnil gorečo svečo in rože so se hitro vnele. Med reševanjem žene iz ognja je utrpel močne opekline na levi roki, tako da ni več mogel premikati mezinca in prstanca. Ta pomanjkljivost je gotovo pripomogla k edinstvenosti njegovega sloga igranja kitare.