Tiskane izdaje
Čeprav velja za eno najbolj cenjenih imen evropske sodobne glasbe ter je prejemnik številnih nagrad in priznanj, je telefonski pogovor s Krzysztofom Pendereckim ljubezniv in poln smeha. V Ljubljani je dirigiral že večkrat, nazadnje maja lani Orkestru Slovenske filharmonije, pred tem je na ljubljanskem festivalu nastopil leta 2007 s poljskim orkestrom Sinfonietta Cracovia.
Maestro Penderecki, počaščeni smo in veseli, da zopet prihajate v Ljubljano.
Ja, ja, ja, vedno rad pridem v Ljubljano.
Niste več mladi, imate nekaj več kot osemdeset let, a ste še vedno aktivni kot dirigent in skladatelj z vedno novimi naročili za skladbe. Kako to zmorete?
Veste kaj, če ne potujem, se zgodaj zjutraj zbudim, vstanem in skladam. To počnem vsak dan zadnjih šestdeset let.
Kaj trenutno pripravljate?
Pravkar sem končal koncert za trobento, ki je bil že izveden, trenutno pa pripravljam več del hkrati, ki sem jih začel in jih nadaljujem. Med njimi je opera Fedra, ki mi jo je naročila Dunajska opera. Potem skladam koncert za harfo, ki ni čisto tipičen koncert. Delam tudi Kvartet št. 4. In še nekaj manjših del je, ki so a cappella. (premolk) Zjutraj vstanem in začnem nekaj novega ali nadaljujem nekaj starega. Veste, ne ukvarjam se vsak dan z isto stvarjo. To bi bilo dolgočasno. Dela menjavam in se čez čas vrnem k njim. Ko se vrnete k delu, kar se mi zdi najpomembnejši del ustvarjanja, imate mnogo jasnejšo sliko o tem, kakšno naj bi bilo in kako naj bi ga napisali.
V vašem opusu je tudi osem simfonij. Deveta simfonija je bila kar nekajkrat zadnja, recimo pri Beethovnu, Dvořáku, Mahlerju. Jo boste preskočili?
Najprej bom končal šesto. Pogosto je navedeno, da sem jih napisal osem, a pravzaprav šeste še nisem dokončal.
V Ljubljano prihajate z delom Poljski rekviem, ki je nastalo v treh obdobjih med leti 1980 in 1984, 1993 in 2005, posvečeno pa je ljudem in dogodkom, ki so zaznamovali poljsko zgodovino: Lacrimosa je napisana za voditelja Solidarnosti Lecha Wałęso, Agnus Dei v spomin na kardinala Stefana Wyszyńskega, Recordare spremlja beatifikacijo Maksimilijana Kolbeja, Dies Irae varšavsko vstajo leta 1944, Libera me pokol v Katinu, k Sanctusu pa je bila dodana Ciaccona v spomin na papeža Janeza Pavla II. Kaj vam pomenijo ti ljudje in dogodki?
Poznal sem veliko teh ljudi, posebno v osemdesetih. Recimo voditelji poljskega sindikata Solidarnost so me prosili, da napišem delo, ki bo spremljalo odkritje kipa v ladjedelnici Gdansk v spomin na vse, ki so bili ubiti v poljskih protivladnih protestih leta 1970. Sindikat Solidarnost je bil takrat prepovedan, jaz pa sem verjel vanje in jih podpiral, ker je bilo zame zelo pomembno stati na pravi strani. Tako sem takrat napisal Lacrimoso, ki zdaj sicer ni prvi del Poljskega rekviema, ki je nastajal skoraj trideset let. Začel sem z Lacrimoso, naslednji je bil Agnus Dei, ki sem ga napisal po smrti kardinala Wyszyńskega, izjemne osebnosti.
Potem sem se vrnil na Dies Irae, ki sem ga napisal za Washingtonski simfonični orkester, in tako sem preskakoval iz enega dela v drugo, a vedno z mislijo na celoto. En del je posvečen pokolu v Katinu. V tistem času je bilo prepovedano celo omenjati Katin. Poljski rekviem je nastajal veliko let, veste, več kot dvajset. A rekel bi, da je poleg Pasijona po Luki eno od mojih najpomembnejših del. Napisano je bilo v zelo težkem času za Poljsko, ko smo se borili za svobodo in v tem tudi uspeli. Rekel bi celo, da je to delo pomembno za moje celotno življenje.
Poljski rekviem govori o poljski zgodovini, o boju poljskega ljudstva za svobodo v času Solidarnosti. Pisali ste ga velik del življenja in zdi se, kot da bi bilo to vtisnjeno vanj.
Je kot dnevnik teh dvajsetih let.
Tako v Poljskem rekviemu kot v mnogih drugih vaših skladbah glasba ni nekaj abstraktnega, temveč je pogosto povezana s perečimi temami, kot sta vojna in okupacija. Zakaj?
Čutil sem notranjo nujnost pisati takšna dela v tistih časih velikih družbenih sprememb iz komunizma v svobodno Poljsko. Poleg teh del sem napisal še mnoga, ki nimajo nobenega sporočila.
V vaših delih so tudi religiozne teme, kot so smrt, vstajenje, upanje.
Skoraj vsa moja dela za zbor so napisana v latinščini. Prvo religiozno delo sem napisal leta 1957, to so bili Davidovi psalmi. A to je edino, ki je bilo napisano v poljščini, vendar sem kasneje naredil tudi verzijo v latinščini. Latinščina je moj sveti jezik za sveto glasbo.
Veljate za mojstra vokalne glasbe. Tudi vaša prva kompozicija je bila vokalna. V nekem intervjuju ste pojasnili, da je za vas človeški glas najboljša božja stvaritev in da v glasbenem smislu ni popolnejšega inštrumenta.
To je res. Zame je vokal instrument brez omejitev. Napisal sem zelo različne skladbe za vokal a cappella. Vedno pišem a cappella. Nikoli mi ni bilo dovolj pisanja za vokal. Vedno je drugače in vedno zame popolnoma sveže. Človeški vokal me res zelo inspirira.
Vokal ni samo zvok glasu, je tudi barva in melodija jezika, v katerem se prepeva. Kakšna je za vas čisto glasbena razlika, če uporabite v skladbah recimo latinski ali poljski jezik, kot ste v Poljskem rekviemu?
Poljski rekviem je v latinščini, je pa res, da je neki manjši citat iz zelo stare poljske religiozne pesmi v poljščini. Tri opere sem napisal v nemščini, ki seveda zaradi jezika zvenijo drugače. Eno sem napisal v angleščini, a tudi precej del v cerkveni slovanščini, liturgičnem jeziku pravoslavne cerkve. Vsa ta dela so si povsem različna zaradi jezika. Za vokal glasba nikoli ni abstraktna.
Ste eden od pionirjev sodobne glasbene avantgarde šestdesetih let, ko so v glasbi eksperimentirali in raziskovali njene meje ter nove glasbene izraze, sočasno pa ste izkazovali spoštovanje do klasike. Kako pomembno je predvsem za mlajšega skladatelja oboje, spoštovanje in poznavanje tradicije ter raziskovanje novih glasbenih možnosti, v katerih lahko ustrezneje izrazi sebe in svoj sodobni čas?
Danes ni več skupnega glasbenega jezika, kot je to bilo v šestdesetih, ko je bil skupni glasbeni jezik seveda avantgarden in sem bil eden od tistih, ki smo takrat razvili ta glasbeni jezik. Danes ni več enega stila. Obstaja mnoštvo stilov in možnosti za izražanje samega sebe. Največji del moje glasbe je napisan v tradiciji krščanstva, a tudi ta je kdaj v latinščini, poljščini in cerkveni slovanščini.
V šestdesetih ste v glasbi precej raziskovali. Napisali ste na primer skladbo, v kateri ste uporabili instrument, ki ste si ga sami izmislili. Cage je prišel do skladbe, ki je bila tišina. Kako danes gledate na tiste čase?
Avantgarda takrat ni trajala več kot pet, šest let. Prišla je, potisnila glasbeni razvoj naprej in se nato umaknila malce nazaj. A odgovoren sem samo za to, kar delam sam. Po drugi svetovni vojni, predvsem v Evropi, smo živeli z željo, da bi ustvarili novo družbo in nov način življenja, v tem pa je bila tudi želja ustvariti povsem novo in drugačno umetnost. Bil je takšen čas.
A nato ste se usmerili nazaj
