Donna Osterc, ameriško-slovenski paket odličnega blues rocka

Vsestranska pevka, skladateljica in tekstopiska Donna Osterc nadaljuje družinsko glasbeno tradicijo. Ko je še živela v Ameriki, je kot pevka sodelovala pri številnih zborih in cover skupinah. V Sloveniji sodeluje z različnimi zasedbami, kot so The Dreams, C4, Igor Bezget Band, Blow-up, Mad Dog in Paparaco,­ nedavno pa je izdala zanimiv blues rock album z zasedbo Winds Caress.

Kakšni so vaši začetki?

Rojena sem v kraju Glassboro v ameriški zvezni državi New Jersey, kjer sem bila kakšnih sedem let učiteljica telovadbe. Učila sem v getu, kjer je bilo pogosto precej napeto. Potem sem delala za newjerseyjsko košarkarsko ekipo. Vmes sem se poročila z glasbenikom. Ker je bil tudi učitelj glasbe, sva poleti v času počitnic precej potovala po vzhodni obali ZDA in nastopala. Njemu je bolj ustrezal jazz, meni pa rock.

Od kdaj pojete?

Pojem, odkar se spomnim. Prihajam namreč iz glasbene družine. Imam celo neposrednega prednika iz Bologne, ki je živel okrog leta 1600 in ustvaril arijo Per la gloria d'adorarvi, ki jo je pel tudi Luciano Pavarotti. Moj oče je bil tenor v kvartetu in je dolgo pel. Imel je tudi svojo skupino. Ko se je poročil, se je začel ukvarjati z vojaško godbo ameriške ­mornarice.

Sicer so moje glasbene korenine predvsem v bluesu, rocku in countryju. Še posebej mi ustreza rock. Nikoli nisem bila navdušena nad Beatli, so me pa zato The Rolling Stones povsem očarali. Beatli so bili vedno preveč pocukrani in pri I Wanna Hold Your Hand mi je vedno šlo na bruhanje (smeh). Kasneje so postali precej bolj zanimivi. Sicer pa je takrat John Lennon imel nekoliko večji vpliv in njegove pesmi so precej boljše, razen ko je dovolil Yoko Ono, da poje (smeh ).

Kako ste prišli v Slovenijo?

Ločila sem se od prvega moža, nato sem srečala Slovenca v ZDA. Srečevala sva se v isti stavbi, kjer sva delala. Kot Ljubljančan je bil predstavnik nekega podjetja v ZDA. Poročila sva se in imela prvega otroka. To je bilo še za časa Jugoslavije. Takrat so državljani Jugoslavije lahko ostali v tujini sedem let, vendar so se potem morali vrniti.

Takrat smo se odločili, da bomo živeli v Sloveniji. Sprva smo nameravali ostati tri leta in se nato vrniti v ZDA. To je bil osnovni načrt, vendar s še dvema otrokoma kasneje, torej skupno s tremi otroki, mož pa je v službi napredoval, se nam je zdelo nesmiselno vračati v ZDA. Pa še Ljubljana je bila odlično okolje za odraščanje otrok. Všeč so mi tukajšnji vrtci. Slovenski izobraževalni sistem je zelo dober. Zdi se mi, da je osnovnošolski sistem zelo pozoren do otrok.

Živeli smo v soseski, v kateri je bilo veliko enako mladih družin in je bila podobna soseski, v kateri sem odraščala, kjer so bila vsa vrata vedno odprta. Nato smo se spet nameravali preseliti, vendar se je zgodil 11. september ... Pa še New York je hitro mesto, vse se dogaja prehitro in moraš biti vedno napet.

To je sicer v redu, vendar ne, če imaš otroke in delaš. Časa ti tam vedno primanjkuje, tako da smo od leta 1987 z manjšimi premori stalno v Sloveniji.

Imate precej raznolike glasbene­ korenine. Kaj vas najbolj ­navdušuje?

Blues in rock ter omejene količine countryja, nikakor pa ne pop glasba. Če postane country preveč podeželski, kriče zapustim prostor (smeh).

Katero pevko najbolj spoštujete?

Sprva sem oboževala Dionne Warwick, ki je izredna, ter njeno sestrično Whitney Houston. Zelo blizu sta mi Amy Winehouse ter Anastacia, ki sta izjemni pevki. Za razliko od Rihanne ali Beyonce, ki sta se podali po poti popolne ­komercializacije.

Blizu so mi bile tudi zgodnje folk rock skupine, kot je Crosby, Stills, Nash and Young, pa Elton John na country rock albumu Tumbleweed Connection. Pesmi na teh albumih so me zelo ganile. Tu je še seveda skupina Eagles, še posebej album Hotel California. Naslovna skladba albuma je izjemno popularna pri kitaristih, vsak jo hoče igrati. V glasbenih trgovinah po Združenih državah Amerike imajo pogosto napis 'Nikomur ni dovoljeno igrati Hotel California!' (smeh)

Sicer pa so tu bili še vplivi blues izvajalcev, kot so B. B. King in Muddy Waters ter nekoliko mlajši Eric Clapton, in odlične skupine, kot so Allman Brothers Band, Lynyrd Skynyrd, Alabama, Mountain in podobne.

Ovitek vašega albuma je zavajajoč, saj napoveduje country glasbo, vsebuje pa obilico rocka in bluesa.

V bistvu je to bil projekt, ker v resnici nikoli nismo zares delali skupaj kot skupina, vendar smo se nekako le našli. Ivan Bekčič je izjemen rock blues kitarist. Glasbeno se odlično ujemava. Treba je omeniti še drugega kitarista Igorja Bezgeta, ki je dal dodatne barve glasbi. Basist Krešo Tomec je izjemno temperamenten glasbenik in imela sem precejšnjo srečo, da sem jih tako uspešno združila, saj vsak odlično sede na svoje mesto v tem projektu.

Tu so še mlad bobnar Luka Kuhar, orgličar Robi Ivačič ter spremljevalne pevke Andreja Sonc, Ajda Božeglav in Petra Trtnik. Svoje sta dodala še kubanski tolkalist Lazaro Amed Hierrezuelo in izvrsten klaviaturist Davor ­Klarič.