Drama Akustika: V duetu moraš čutiti kemijo

Vprašanje in odgovor, klic in odziv, dajanje in prejemanje. V dvoje še toliko bolj intimno, intenzivno, eksplozivno. Umetnost dueta se izkaže v osredotočenosti in dialogu. Letošnji prejemnik nagrade Prešernovega sklada Jure Pukl in Matija Dedić, hrvaški pianist, ki mu je bila ob materi Gabi Novak in očetu Arsenu Dediću glasba položena v zibko, bosta svoje glasbene dvogovore jutri predstavila na velikem odru SNG Drama.

Jure, vi že dve leti živite v New Yorku, Matija v Zagrebu. Kaj je združilo vajine poti in zakaj ravno zdaj?

Pukl: Težko je reči zakaj ravno zdaj, lahko pa povem, da sem Matijo spoznal leta 2004 na otoku Visu, kjer sem igral z Ratkom Divjakom in Robertom Jukičem na tamkajšnjem festivalu. Potem se najine poti dolgo časa niso prekrižale. Jaz sem po desetih letih življenja na Dunaju odšel v New York in vsake toliko časa mi je prišlo na uho, da Matija snema in igra z nekaterimi tamkajšnjimi mojimi prijatelji. Nekega dne mi je poslal e-mail, da je v Velenju dobil moj album in da mu je všeč. Ostala sva v stiku in počasi je dozorela ideja, da bi kdaj skupaj tudi zaigrala. Najprej sva igrala v kvartetu, duet pa je čisto sveža zadeva. Po prvem koncertu v Krškem pred dnevi, sva se spogledala in se nasmehnila. Jasno je bilo, da naju druži neka posebna vez.

Dedić: Ko sem Jureta po dolgih letih spet srečal v Velenju, me je prijetno presenetila njegova pozitivnost, entuziazem, prilagodljivost, duhovitost, muzikalnost, pa tudi njegov smisel za organizacijo. Takoj sem vedel, da se obeta dolgo in lepo prijateljstvo. Na svojih potovanjih dobi veliko izkušenj in to dobro energijo vedno prinese s sabo na oder.

Jure, vi ste začeli v godbi na pihala, igrali klasiko in šele nato, na Dunaju vzljubili jazz, Matija, vi izhajate iz slavne glasbene družine in ste jazz odkrili že zgodaj. Kaj vama danes pomeni ta glasbena zvrst?

Pukl: Osebno mi jazz pomeni svobodo, življenje in učenje, ko na odru paralelno potekata procesa spoznavanja sebe in razdajanja občinstvu. Iz jazza sem se naučil, kako se učiti. Naj bo to učnje igranja na inštrument, spoznavanja harmonije, zakonov in pravil, kako čutiti ritem in melodijo, predvsem pa kako najti svoj izraz. Lekcije iz glasbe pa sem vedno prenašal tudi na življenje. Kakršno življenje imaš, taka je tudi tvoja glasba. Drugače najbrž nisi iskren do sebe.

Dedić: Tudi jaz sem iz iskrenosti do sebe zašel v jazz. Ko sem se odločil, da se namesto na zagrebško akademijo za glasbo vpišem na graški konservatorij za jazz, me je moja mama Gabi podprla. To glasbo je imela od nekdaj zelo rada in je tudi nastopala z vibrafonistom Garyjem Burtonom, pianistom Johnom Lewisom, saksofonistom Philom Woodsom in vibrafonistom Boškom Petrovićem. Oče Arsen ni bil tako nor na jazz kot mama, a je imel o Milesu Davisu, Charlesu Mingusu in Keithu Jarrettu vedno visoko mnenje. Prav on mi je nekoč podaril Jarrettovo solo ploščo The Köln Concert, zaradi katere sem opustil klasično glasbo in se podal v svet improvizacije.

V nekem intervjuju ste povedali, da ste morali kot pianist najprej »dozoreti«, da bi lahko spremljali očeta. Kot družina ste precej pozno začeli glasbeno sodelovati. Kako to?

Dedić: Arsen je bil perfekcionist in mislim, da v moji zgodnji fazi, ko sem veliko eksperimentiral, ni bil ravno srečen, da sem zanemaril vlogo pianista, kot spremljevalnega glasbenika. Najbrž je čakal, da pridem v trideseta leta, nekoliko dozorim in osvojim pristop, ki je bil bliže tudi njemu.

Klavir in saksofon - v klasičnem svetu pianisti kot korepetitorji, v jazzu nekoliko ekstravagantna, avantgardna kombinacija. Herbie Hancock in Wayne Shorter, Steve Lacy in Gil Evans, Aki Takase in David Murray, David Liebman in Marc Copland, Dave Brubeck in Paul Desmond, Stan Getz in Kenny Barron, Vijay Iyer in Rudresh Mahanthappa, Ornette Coleman in Joachim Kühn ... Kateri duet vama je najbližji?

Dedić: Vsi našteti so veliki umetniki, od katerih smo vpijali glasbo in smo še danes pod njihovim vplivom.

Pukl: Res je. In vsi imajo nekaj skupnega - specifičen zvok, po katerem jih takoj prepoznaš na posnetkih. Vsak ima svojo karakteristiko zvoka in izraza na inštrumentu. Stvar okusa pa je, kaj je komu bliže. Koncert Hancocka in Shorterja je bil eden prvih, ki sem jih slišal leta 1996 na Dunaju, ko sem še študiral klasiko. Igrala sta v veliki dvorani Konzerthaus - kjer bom 17. novembra nastopil tudi sam. V nekem obdobju je bila plošča Getza in Barrona neprenehoma na mojem predvajalniku. Coleman in Kühn in njun album Colors (v živo) pa je dokaz, kako se lahko glasbenika iz dveh različnih kontinentov in kultur združita in ustvarita nekaj presežnega. Za to gre v jazzu.

Dueti so najbrž za glasbenike velik izziv. Eden od elementov, ki pridejo, v taki zasedbi posebno do izraza, je seveda poudarjena dialoškost. Kaj vaju navdihuje drug pri drugem?

Pukl: Duo je druga najtežja stvar takoj po solu. Pri duu, mora obstajati kemija. In ko sva z Matijo prvič igrala, je bilo jasno, da se bo to zgodilo. Oba izhajava iz jazzovskega in klasičnega jezika, sva odprta, pripravljena poslušati drug drugega in delati po principu »klic in odziv« oziroma odziv in klic«. Tu je seveda še zaupanje. Oba sva si takoj zaupala in to je največ, kar se lahko zgodi.

Dedić: V dvoje se tudi sicer v življenju odlično počutim. V glasbi nasploh, ne samo v jazzu, so mi bližje manjši formati in sestavi. Tudi publika na takih intimnih koncertih uživa, saj pridejo do izraza komunikacija, nepredvidljivost, zaupanje pa tudi negotovost. Pa naj gre za Jureta, mene, Massima Savića, Gabi Novak ali Zorana Predina.

In ob kakšnem repertoarju bodo uživali obiskovalci v Drami?

Pukl: Skladbe so najine avtorske, nekaj jih je starejših, nekaj pa novih. Sam se trenutno spet bolj posvečam kompoziciji, pri čemer mi pomaga argentinski komponist Guillermo Klein. Ob tem poslušam tudi art pop izvajalce, kot sta Thundercat in kvartet Hiatus Kaiyote. Oba z Matijem sva prinesla skladbe, za katere sva mislila, da bi v duetu učinkovale. In res so. Sicer pa sem mnenja, da ni pomembno kaj igraš, če le igraš odkrito, igrivo in drzno.

Dedić: Rad igram Juretove kompozicije, ker se mi zdi, da se ob tem vedno nekaj novega naučim oziroma me pripravijo do tega, da iz sebe potegnem drugo plat. Njegova glasba je napisana v duhu s sodobnimi newyorškimi trendi in veseli me, da sem posredno tudi jaz lahko del tega sveta. Najino skupno muziciranje je zame tako hkrati vaja nove glasbe in priložnost za osebno napredovanje.