Tiskane izdaje
Zamislite si svet, v katerem ti odrežejo jezik, če poješ. Tudi če poješ samo doma, da te nihče ne sliši.
Zamislite si svet, v katerem ti odrežejo roko samo zato, ker si igral na kitaro.
V osrčju glasbenega sveta, na severu Malija, zahodnoafriške države, ki je glasbeno odločilno vplivala na zven sodobne popularne glasbe 20. in 21 stoletja, so se leta 2012 uprli Tuaregi in ustanovili samooklicano in nepriznano državo Azawad. Vendar pa so tuareški upor izkoristili džihadisti in na tem ozemlju razglasili islamsko državo in uvedli šariatsko pravo. Z njim so prepovedali med drugim vso glasbo, zavrnili vse moderno in zahtevali povrnitev tradicionalnih vrednot islama, kot si ga oni predstavljajo.
Takšen režim je pognal v beg tako Tuarege kot Songhaye in Fule, kajti pred nasiljem islamskih ekstremistov nihče ni bil varen. Prek Kickstarterja financiran dokumentarni film Samo prek naših trupel režiserke Johanne Schwartz nas popelje v Mali in bližnjo Burkino Faso med begunce, ki so pobegnili pred nasilneži, saj so glasbeniki.
Avtorji so se osredotočili na begunske in glasbene usode dveh znamenitih pevk iz Timbuktuja, dive puščavskega bluesa Khaire Arby in znamenite Fadimate Walett Oumar, imenovane Disco, ki je s svojo zasedbo Tartit, ki jo je soustanovila v begunskem taborišču v Mavretaniji, pred desetimi leti nastopila v Križankah na Drugi godbi.
Njuni zgodbi sta specifični, kajti obe sta bili že znani, ko sta morali pobegniti, in sta skozi film preizpraševali, ali ima sploh kdo pravico komu prepovedati peti in igrati glasbo. Oni dve, kot tudi številni drugi begunci, sta svoje glasbeno delovanje nadaljevali, nekateri pa so se tega lotili ravno zaradi svoje begunske izkušnje. Glasba ni le orožje in orodje za ozaveščanje družbe, kot jo obe uporabljata, temveč je tudi zdravilo, saj zdravi tako telo kot dušo. Obe sta tudi pripravili ob povratku v Timbuktu odmeven brezplačni koncert in jasno sporočili, da bosta utihnili le, če ju bodo ubili.
V filmu predstavijo še usodo Mousse Ag Sidija in njegove žene. To je glasbenik, čigar kitara je morala tudi obnemeti zaradi islamskega terorja. In ko je živel v begunstvu, je zaradi glasbe preživel. Zanimiv pogled na nasilje, islam in vprašanje pravice do glasbe pa predstavijo člani mlade blues rock skupine Songhoy Blues, ki so jo kot begunci ustanovili v Bamaku, glavnem mestu Malija. Spremljamo njihove začetke od nastanka pesmi in snemanja albuma do turneje po Veliki Britaniji. Medtem mladci natrosijo obilo zanimivih pogledov na svet okoli sebe.
Najbolj prodorni sta misli, ki ju je razkril eden od članov. Prva pravi, da je 98 odstotkov Malijcev muslimanov in se sprašujejo, »kdo so tisti z Gadafijevim orožjem oboroženi norci, da nam bodo razlagali, kaj je to islam«. Druga pa pravi, da je vračanje k tradicionalnim vrednotam pravega islama, ki ga propagira islamska država, dvolično in lažnivo. Vračanje namreč velja le za glasbo in uporabo inštrumentov ter oblačenje žensk, medtem ko sami džihadisti veselo uporabljajo tako kalašnikove kot avtomobile, telefone, GPS in internet, kar gotovo ni islamska tradicija, vključno s preprodajo in zlorabo drog in alkohola.
Norost islamskih ekstremistov je nekajkrat prikazana z vso krutostjo, med drugim tudi s posnetkom rezanja roke, kar je onkraj razuma. In ne le razum, tudi čustva so pomebna v glasbi, ki jo ustvarjajo ti begunci. Njihova sporočila so kruto tehtna in življenjska, njihova glasba ima sporočilo in to sporočilo je očitno zelo nevarno, saj se zaradi nje počutijo ogrožene tisti, ki so oboroženi in se zelo bojijo glasbe in glasbenikov.
