Tiskane izdaje
Ljubezen, ki jo je Gregory Porter pred tremi leti razdajal občinstvu v Križankah, ni zamrla, prav tako kot poje v pesmi No Love Dying. Takoj ko je njegovo impozantno obličje stopilo iz teme v soj luči, je Gallusova dvorana Cankarjevega doma izbruhnila v gromek aplavz in preglasila prve takte uvodne pesmi Holding On.
Uspešnica Holding On, ki jo je Gregory Porter prelil tudi v plesno – techno verzijo z britanskim elektro duom Disclosure, je uvedla koncert v precej mehkejšem zvoku in umirjenem ritmu kot na Ibizi, kjer je Porter pred leti ob podpori didžeja zabaval plešočo množico razgaljenih teles. Prizor, ko pisanim rejverjem kliče, »dvignite roke v zrak«, se nekako ne sklada s podobo soul pevca, ki svojo iskreno samoizpovedno poezijo preliva v spevne skladbe in se, vsaj tako se zdi, ne meni za komercialni uspeh, ki ga je vmes doletel. Ko pa jim zakliče: »To je le malo drugačna cerkev,« se podoba o njem spet postavi na svoje mesto.
Porter je od očeta podedoval glas, od matere pridigarke pa karizmo in sposobnost nagovarjanja množic. Kombinacija, ki mu, odkar nastopa po svetovnih odrih, služi za svojevrstno mobilizacijo ljubiteljev njegove glasbe. Njegove kongregacije preplavlja vera v ljubezen. Kot kaže, je sodobni pridigar prišel ob pravem času, kajti polne dvorane po svetu prisluhnejo njegovemu sporočilu.
Sporočilo v njegovih nastopih je jasno. Ima težo in trka na družbeno vest. Glasbena pridiga je strukturirana tako, kot bi jo spisal Martin Luther King Jr. Čeprav je v Ljubljani tokrat predstavil lani izdani album Take Me to the Alley, ki je dosledno, a nekoliko bolj baladno nadaljevanje tem, zastavljenih v predhodnem albumu Liquid Spirit, je bil koncert energičen in bolj groovy kot bluesy. Repertoar so sestavljale pesmi z obeh omenjenih albumov in tkale domišljen koncept.
Premišljena struktura
Najprej nas je s skladbo On My Way To Harlem spomnil na svoje glasbene začetke in vplive ter zapel hvalnico svojemu vzorniku Marvinu Gayu. Z vzklikom What's Going On? je delno začrtal smer v družbeno tematiko, ki je sledila v drugem delu. Sledila je naslovna skladba zadnjega albuma Take Me to the Alley, balada o izgubljenih, lačnih in osamljenih, ki jim je s krščansko dobroto v svojem pridigarskem poslanstvu pomagala njegova mati.
V naslednjih dveh pesmih je izpel svojo ljubezen do sina (Don't Lose Your Steam) in žene (Consequence of Love), v katerih poje, da ljubezen ni samoumevna in se je zanjo treba boriti. Ko je občinstvu skozi pesmi predstavil svojo ožjo družino oziroma naklonjenost do nje in vzpostavil intimno vez z njim, je ugotovil, da je v »tej lepi dvorani prav dober vibe«. Dušepolnim (soulful) ljudem Ljubljane je nato zapovedal, naj zaploskajo v ritmu svojega srca, in razlegel se je zvok uspešnice Liquid Spirit, ki je popolnoma razvnel prisotne.
Doživetemu duu s klavirjem je sledil basistični solo, pretkan s popularnimi vložki, ki jih je občinstvo poznavalsko pozdravilo z aplavzom. Nasploh je poslušalstvo vsak instrumentalni solo nagradilo z aplavzom, vzkliki in žvižgi ter tako pokazalo poznavanje jazzovskega koncertnega bontona. Nihče sicer ni skočil na noge in zaplesal, kar bi se ob vsej tej ritmični glasbi gotovo zgodilo v kakšni manj zadržani skupnosti. Zlasti ko se je zaslišala znana basovska linija skladbe Papa Was A Rolling Stone – Porterjev osebni poklon zapuščini obdobja Motowna.
Ko je dodobra dvignil temperaturo v dvorani, je vedel, kaj mu je storiti. Z enako intenco – izpričati zvestobo glasbeni tradiciji – je odpel pesem Musical Genocide, v kateri je z vzkliki obujal spomin na velikane glasbenega porekla, ki mu pripada. Bill Withers, Roy Ayers, Stevie Wonder, Ella Fitzgerald (danes bi praznovala sto let), Sarah Vaughan, John Coltrane, Sammy Davis jr., Marvin Gaye, Nat King Cole ... Še vedno v ritmu Musical Genocide je začel peti pesem Nature Boy in preteklost združil s sedanjostjo.
Romantik in borec
Dodobra odprto občinstvo je zmehčal še z uspešnico Hey Laura, preden je z družbenokritično ostjo zabodel v mehko tkivo poslušalstva. V presunljivi interpretaciji ene od črnskih delovnih pesmi je njegov medeni bariton zapel z glasovi izčrpanih, a z upanjem prežetih črnskih sužnjev na bombažnih poljih, odzvanjal v ritmu krampov in lopat razčlovečenih zapornikov ter vseh ponižanih delavcev, ki so jih zgodovinske krivice oropale človeškega dostojanstva. »Delo, delo, delo, delo ...« je zamaknjeno odmevala njegova mantra, medtem pa se je skladba prevesila v znan jazzovski standard Work Song Nata Adderleyja z orgelsko spremljavo. Zdaj je Gallusova dvorana z mogočnimi orglami ob strani res spominjala na kakšno katedralo in samo čakali smo, kdaj bo po prehodu v parterju nekdo stekel do oltarja, padel na kolena in v transu začel klicati odrešenika.
To se seveda v Ljubljani ni zgodilo, so pa prisotni sramežljivo in tiho na Porterjevo pobudo pritegnili k There Will Be No Love Dying Here. Če nas je pred tremi leti zapustil z mantro Got to Be Free! (Bodi svoboden), je tokrat v luči aktualnih dogodkov na ameriških tleh zaključil z udarno, revolucionarno pesmijo 1960 What, v kateri se spominja dogodkov, ki so zaznamovali gibanje za državljanske pravice temnopoltih Američanov, posebej umora Martina Luthra Kinga Jr. leta 1968. Gregory Porter je tako potrdil svoj sloves romantika in borca za pravice hkrati ter krstil pričujoče v svoji očiščujoči zvočni kopeli.
