Duke Robillard, učna ura bluesa

Ameriški blues kitarist in pevec Duke Robillard je na sinočnjem koncertu v okviru festivala Blues Postojnska jama v Jamskem dvorcu prikazal ljubiteljem te glasbene zvrsti številne različice, ki jih je tudi nekoliko pojasnil in demonstriral. Znan je po sodelovanjih s številnimi glasbeniki, posnel pa je tudi veliko izobraževalnih lekcij, kako se igrajo različni stili bluesa. Po koncertu je ekskluzivno za Delo spregovoril o svoji ljubezni do bluesa.

Mislim, da v resnici ne. Sicer je to res glasba temnopoltih in od tam prihaja ... vendar, če jo čutiš, jo razumeš in si nadarjen, jo lahko igraš. Jaz sem blues začutil takoj, ko sem ga slišal, in takrat sem bil star samo šest let. Zaljubil sem se v to glasbo, ki je postala moja strast in moje življenjsko delo.

Bilo je zelo zabavno. Bili smo zelo dobri prijatelji zelo dolgo časa, preden sem se jim pridružil v zasedbi. Že prej smo veliko skupaj igrali, tako da je bilo zame povsem naravno, da sem se jim pridružil, in njihova ritem sekcija je bila desetletje prej ritem sekcija v moji prejšnji skupini Roomful of Blues. Tako da je mojega sodelovanja s The Fabulous Thunderbirds prišlo povsem samoumevno. Nastopanje z njimi je bilo zelo v redu in sem izredno užival, ko sem bil z njimi.

Predvsem igrati z Muddyjem Watersom, B. B. Kingom in Tomom Waitsom, pa tudi z glasbeniki, ki so premogli nekoliko več jazza v svoji glasbi, kot je Jimmy Witherspoon. To so bila glasbeno nekako najbolj zanimiva sodelovanja.

Da. On je bil res neverjeten s svojim preprostim bluesom. Bil je edinstven.

Tega se zavedajo predvsem nekoliko starejši glasbeniki. Svojčas, predvsem v petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bil blues del osrednjega zanimanja sodobne popularne glasbe, ki se je začelo z rock'n'rollom. V osemdesetih letih pa sta se blues in sodobna popularna glasba začela razhajati in sta se do sedaj že zelo oddaljila. Tako da sodobna popularna glasba nima več toliko bluesovskih vplivov. Vendar so pri nekaterih ti vplivi še vedno precej opazni. Sicer se vsake toliko pojavi skupina, ki ima opazne bluesovske korenine, vendar je to daleč od tega, kot je bilo takrat, ko je skorajda vsaka glasba temeljila na bluesu.

A veste, da me to skorajda neprestano sprašujejo in jaz še vedno odgovarjam, da ne vem. Že petdeset let igram blues ... in moram povedati, da vedno sproti prihajajo mladi zelo talentirani glasbeniki, ki jih blues zelo zanima. Radi bi več izvedeli o pristnem, tradicionalnem bluesu. In ti glasbeniki imajo svoje občinstvo, tako da sem prepričan, da ima blues še vedno svetlo prihodnost.

Menim, da ima Jack White precej opazne vplive bluesa v svoji glasbi. The Black Keys pa v resnici ne poznam tako dobro. V tisti glasbi, ki sem jo slišal, pa nisem našel nič kaj veliko bluesa. Mogoče imajo tega več, vendar jaz tega ne vem. Moram priznati, da ne poslušam veliko sodobne glasbe. Nekaj zaradi pogostih nastopov in turnej, predvsem pa zato, ker najraje poslušam glasbo, ki sem jo rad poslušal pred tridesetimi, štiridesetimi leti. Ti glasbeniki so še vedno moji vzorniki in njihovo glasbo imam še vedno najraje. Sicer se ne branim poslušanja sodobne glasbe, vendar je v njej premalo bluesa. Zdi se mi, da sem se nekako zagozdil v bluesu preteklih desetletij.

Se strinjam. Sedaj je glasba postal večinoma le še šov biznis. Igra se na velikih odrih, ob močnem ozvočenju in gromozanski osvetlitvi. Najboljša blues glasba se še vedno igra v majhnih klubih.

Vendar so glasbene založbe postale pogoltne, ko so videle, da se plošče dobro prodajajo, in da lahko njihovi glasbeniki napolnijo velike stadione. Takrat je glasba nehala biti umetnost in je postala zgolj in predvsem velik posel.