Tiskane izdaje
Z veličinami je pogosto tako, da se od daleč zdijo večje in imenitnejše kakor od blizu. Za Dunajske simfonike (Wiener Symphoniker) pa bi bilo prej mogoče reči obratno: od blizu so včasih videti – in slišati – celo sijajnejši, kot so morda v resnici. To pa seveda ne pomeni, da v svojem več kot stoletnem delovanju poleg vzponov niso doživeli tudi padcev.
Dvesto koncertov na leto
Navsezadnje letos zaznamujejo že 115. leto obstoja: okroglega leta 1900 je orkester ustanovil takrat slavni avstrijski dirigent Ferdinand Löwe, učenec Antona Brucknerja, a ne pod sedanjim imenom, temveč kot Dunajsko koncertno združenje. Trinajst let pozneje je orkester dobil domovanje v dunajski koncertni hiši, leta 1919 pa se je združil in okrepil z orkestrom Tonkünstler. In šele 33 let po ustanovitvi si je nadel sedanje ime: Dunajski simfoniki.
V tem svojstvu so preživeli tako prihod radia, ki je čez noč oklestil število koncertnih obiskovalcev, kot nemško priključitev Avstrije, po kateri jim je nova oblast odredila vlogo enega izmed nemških kulturnih orkestrov. A ga tovrstno propagandno angažiranje ni obvarovalo pred najhujšim: ko je več njegovih članov moralo na delo v tovarne streliva, so orkester septembra 1944 razpustili.
Kljub temu so Dunajski simfoniki že leto pozneje izvedli svoj prvi povojni koncert: pod vodstvom Josefa Kripsa so se predstavili z Mahlerjevo Tretjo simfonijo in začeli prizadevno širiti repertoar. Približno takrat je dozorelo tudi spoznanje, da mogočni Dunaj z neizmernim bogastvom stare in nove glasbe ne more več shajati z enim samim velikim orkestrom – slavnimi Dunajskimi filharmoniki, sploh ko so se ti začeli intenzivno posvečati še operi. In tako je tudi takrat edino, čeprav veliko prizorišče – Zlata dvorana Združenja prijateljev glasbe – postalo premajhno za čedalje več koncertov željnega občinstva.
Dunaj se danes ponaša še z najmanj eno sijajno koncertno dvorano – Grosser Konzerthaussaal – toda Dunajski simfoniki 115 let po ustanovitvi še vedno izvedejo levji delež koncertov v avstrijski prestolnici: vsako leto jih odigrajo približno dvesto. Kljub temu se nikdar niso povsem znebili sence velikega brata: z oddaljenosti se včasih zdi, kot da v najboljšem primeru lahko celo upajo, da jih bo kdo zamenjal z vélikimi Dunajskimi filharmoniki. A ni bilo vedno tako.
Navzgor, navzdol, navzgor
Že kot Dunajsko koncertno združenje, ustanovljeno z namenom izvajanja glasbe sodobnih avtorjev, je orkester privabil zavidljivo število zvenečih dirigentskih imen – od zagrizenih tekmecev Wilhelma Furtwänglerja in Herberta von Karajana do Wolfganga Sawallischa in Carla Maria Giulinija. Seznam mojstrov taktirke se je pozneje še precej podaljšal – če omenimo le Genadija Roždestvenskega, Georgesa Prêtra, Rafaela Frühbecka de Burgosa in Vladimirja Fedosejeva. Vmes sta z Dunajskimi simfoniki debitirala Leonard Bernstein in Lorin Maazel, prve uspehe sta z njimi požela Zubin Mehta in Claudio Abbado. O vztrajnem vzponu Dunajskih simfonikov priča tudi podatek, da so krstno uprizorili vrsto pomembnih del, med njimi Deveto simfonijo Antona Brucknerja, Schönbergovo kantato Pesmi z gradu Gurre, Ravelov Koncert za levo roko in še marsikaj.
Med mandatom Giulinija, ki se je začel leta 1973, pa so se stvari začele vse bolj zapletati in izbruhnil je silovit spor, ki je bil po vsem sodeč posledica naraščajoče samozavesti in samozaverovanosti orkestra − kar je v umetnosti pogost pojav, in to ne le na Dunaju; italijanski maestro je užaljeno zapustil samovšečni ansambel − in začel se je nekajdesetletni zaton Dunajskih simfonikov.
Le počasi se jim je uspelo pobrati in se spet začeti vzpenjati k nekdanjem statusu enega pomembnejših evropskih orkestrov. Leta 2005 so z velikimi upi najeli italijanskega dirigenta Fabia Luisija, ki se je ponašal z bogatimi mednarodnimi stiki in rednim gostovanjem v newyorški Metropolitanki, toda njegovo vodenje Dunajskih simfonikov se je po dveh obetavnih letih končalo s še enim razočaranjem. Po mnenju poznavalcev gospod Luisi ni pretirano skrbel za umetniško rast orkestra, ampak se je posvečal predvsem lastni karieri drugod po svetu. Očitno uspešno, saj je danes poleg drugih funkcij in časti glasbeni direktor operne hiše v Zürichu.
K sreči je lani skrb za orkester prevzel svetovljanski švicarski dirigent Philippe Jordan, ki se je dotlej uveljavil že v graški in pariški operi pa tudi v Bayreuthu in Salzburgu, tako z Mladinskim orkestrom Gustava Mahlerja kot s slavnimi Dunajskimi filharmoniki. In tudi po prvem letu vodenja Dunajskih simfonikov se lahko pohvali z vrsto poustvarjalnih dosežkov: ciklom Schubertovih simfonij, Glagolsko mašo Leoša Janačka in Violinskim koncertom sodobnega nemškega skladatelja Wolfganga Rihma.
In prav z letošnjo sezono, med katero gostujejo tudi tokrat v Ljubljani, Dunajski simfoniki načrtujejo, da bodo svoj naraščajoči sloves še dodobra utrdili. O tem priča že seznam gostujočih dirigentov: poleg stalnih Paava Järvija in Gianandrea Noseda jih bodo spet vodili tudi veterani, kakršni so Myung Whun Chung (po skoraj četrtstoletni odsotnosti), Jiři Bělohlávek in Charles Dutoit, z orkestrom bosta debitirala še Britanec Daniel Harding in Španec Pablo Heras-Casado. Za ljubitelje pozne romantike, ki se je razpotegnila daleč v 20. stoletje in je pravzaprav še ni konec, pa bodo pod vodstvom ruskega dirigenta Vladimirja Jurowskega izvedli malokrat slišani deli Alexandra Zemlinskega Lirično simfonijo in simfonično pesnitev Morska deklica ter oratorij Knjiga s sedmimi pečati Franza Schmidta.
Vsekakor se bo tudi nocoj v Cankarjevem domu mogoče prepričati, ali so v času, ko nam pred očmi izginja Evropa, kakršno smo poznali ali kakršno bi hoteli poznati, vsaj simfoniki z večnega Dunaja na poti k nekdanjemu sijaju. K blišču in veličini, ki sta takšna tudi od blizu, ne le od daleč.
