Duo Ponte - Most med glasbenimi različnostmi

V klubu Cankarjevega doma bo predstavil album uglasbljene poezije Vrvohodci.
Objavljeno
06. marec 2018 08.14
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Pevka Alja Petric in kitarist Damjan Stanišić sta Duo Ponte. Povezalo ju je raziskovanje zvočnih pokrajin različnih ljudstev. Nedavno sta izdala album Vrvohodci z uglasbeno poezijo iz istoimene zbirke Magdalene Svetine Terčon, Simone Soline in Alberta Halasza. Z gosti: Sausan Hussein (violina), Jernej Hanc (kitara), Marko Horvat (kontrabas) in Milada Kalezić (interpretacija besedil) bosta zvečer album predstavila v klubu ljubljanskega Cankarjevega doma.

Kako sta se našla in kaj vaju je pritegnilo, da sta stopila na skupno glasbeno pot?

Petric: Leta 2014 sva se srečala na enem od Damjanovih koncertov v Murski Soboti. Damjan je v tistem obdobju deloval v glasbi španskega, portugalskega in argentinskega melosa. Jaz sem že nekaj let v različnih projektih raziskovala etno glasbo. In tako sva se našla v glasbi raznolikih kultur sveta.

Nadela sta si naziv Ponte kar verjetno pomeni most. Gotovo je ta most simbolične narave, ki povezuje nekaj?

Stanišić: Tako je. Ponte v italijanščini pomeni most in je mejnik med glasbami raznolikih kutur sveta. Je most, ki povezuje kitaro in petje, vidno in nevidno. Je most med tišino in glasbo. Z njim na odrih in zgoščenkah povezujeva glasbena izročila številnih dežel, njihovo zgodovino, kulturo, jezike ... in z njimi naju, torej najino zgodbo, ki iz tega nastane.

Ko sem vaju prvič slišal v Salonu za eno glasbo, je bila vajina glasba preplet ljudskega glasbenega izročila vzhodnega dela Evrope.

Petric: Prvih nekaj let sva raziskovala predvsem glasbe sveta. To so skladbe, katere sva ločeno nabirala vsak na svoji glasbeni poti. Jaz sem eno leto živela v Španiji, kar mi je precej približalo tamkajšnjo kulturo, glasbo, jezik. Damjan je imel veliko tovrstnega repertoarja že iz prejšnjih zasedb. Potem je tukaj še glasba Balkanskega polotoka, ki je že takrat in tudi danes pokrivala velik del najinega repertoarja. V zadnjem letu in pol pa sva se usmerila bolj na slovenski prostor. Najprej v okviru romana Veter in odmev, pisatelja Štefana Kardoša, v katerem smo npr. dve tradicionalni pesmi iz srbščine in slovaščine preoblikovali v prekmurščino. Kasneje pa še v sodelovanju z avtorji pesniške zbirke Vrvohodci Magdalene Svetine Terčon, Simone Soline in Alberta Halasza.

Vaš nov album Vrvohodci je konceptualno precej drugačen. Zakaj odločitev za uglasbitev poezije?

Petric: Jaz sem se že dlje časa želela lotiti projekta uglasbitve poezije in sem tudi vedela, da ga prej ali slej bom. Potem pa smo se na predstavitvi romana Veter in odmev v lendavski knjižnici spoznali z Albertom. In povabil naju je k uglasbitvi poezije pesniške zbirke Vrvohodci. Mene poezija pritegne, ker je skrivnostna, ker vsakemu odpira zgodbo na drugačen način. Poezija oz. napisana pesem je umetniški izdelek, ki je na nek način dovršen. In izziv je, ko zapisane besede preneseš v glasbo in nastane nekaj novega, kar združuje energijo tistega, ki je pesem napisal in tistega, ki jo je uglasbil.

Zanimivo je da, ste se odločili za nove pesmi dveh pesnic in pesnika, ki so izšle v istoimenski pesniški zbirki. To je bila dokaj drzna odločitev, se mi zdi.

Petric: V pesniški zbirki se »prepletajo« trije glasovi, trije različni značaji, ki niso želeli biti popolnoma ločeni ampak so uspeli s prepletanjem pesmi načrtno ustvariti zgodbo, ki se predstavi v obliki »odmevov«. Tako že ob prebiranju zbirke nisi popolnoma prepričan, kateri glas govori katero pesem. In na ta način sem se tudi lotila uglasbitve. Pri tem je zelo pomagalo tudi to, da sem pesnike ob vsakem srečanju vedno bolj spoznavala in na ta način »prepoznavala« njihove osebnostni ter še lažje začutila naravo posameznikovega pisanja. Poizkusila sem ujeti energijo osebe skozi pesem, sporočilo besed in svoje lastne občutke, ki so se sprožili ob prebiranju.

Tudi pri zgoščenki sva želela ohraniti ta koncept »odmeva« pesmi na pesem in sva tako vključila še tri pesmi v interpretaciji Milade Kalezić, ki se navezujejo na uglasbeno pesem, ki sledi. Projekt je bil vsekakor velik izziv, saj sva se z uglasbenjem poezije soočila prvič. Ampak v procesu se je vse zgodilo precej naravno in v užitek mi je bilo raziskovati pesmi, pesnike in njihova sporočila.

Vajina glasba nima nič sodobne tehnološke navlake. Le kitara in glas, najbolj osnovna gradnika glasbe.

Stanišić: To je res. Duo Ponte je precej intimen, minimalističen projekt. Po načelu »manj - je več«. V glasbi puščava precej tišine, ki daje veliko prostora občutkom in strastem. Klasična kitara nastopi popolnoma naravno, akustično in ni le spremljava petju ampak enakovreden člen z veliko solističnimi vložki. Jaz sem magistrial iz kitare v Beogradu in sem raziskovanju kitare posvetil velik del življenja. To se nikoli ne konča. Z leti spreminjaš tehniko, način igranja, ton. Dandanes je glasba velikokrat tako prenasičena, da v njej ni več prostora za umetnost oziroma umetniški izraz. Virtuoznost glasbenika se velikokrat gleda skozi »hitrost« in »glasnost« zvoka katerega proizvaja. In jaz se v tem ne znajdem.

Petric: Meni je bilo vedno blizu petje, ki ohrani glas takšen kot je, čim bolj naraven in iskren. Delovanje v takšni zasedbi predstavlja velik izziv za oba, saj si kot inštrumentalist in vokalist popolnoma razgaljen, ničesar ne moreš »prikriti«. Skozi teh nekaj let sva našla svoj lasten izraz pri interpretaciji glasbe. Tako tudi etno skladbe drugih kultur ne izvajava »tradicionalno« ampak vedno poiščeva najin lasten način, ki na koncu definira Duo Ponte.