Edin Karamazov: Umetniška glasba danes živi v ilegali

Edin Karamazov že nekaj let velja za enega največjih lutnjistov našega časa. Velik glasbenik ostaja ponižen pred večno glasbo, ki je, kot pravi, zgrajena z istimi opekami, ne glede na to, ali poslušamo Bacha ali Jimija Hendrixa. Karamazov je za svoj drugi nastop na Festivalu Seviqc Brežice izbral Suito za violončelo št. 1 in Partito za violino solo št. 2 Johanna Sebastiana Bacha.

Dejstvo, da deli nista bili spisani za lutnjo, je pravzaprav srž projekta, v katerem Karamazov dokazuje, da je tudi sam Bach svoja dela večkrat »recikliral« in prirejal za druge inštrumente. Na tokratnih dveh koncertih v nekdanjem cistercijanskem samostanu v Kostanjevici na Krki in v Stari grofiji v Celju prejšnji teden je odigral Bachovi deli, kot bi jih skladatelj napisal posebej za lutnjo.

Koliko preigravanja Bachovih del je potrebnega, da je različica takšna, kot bi jo napisal skladatelj?

Sem običajen človek. Svoje življenje posvečam temu, da igram Bacha. Težko mi je govoriti o tem. O Bachu sem spremenil mnenje, ko sem ga igral v Leipzigu. V sobi je bil njegov portret. Gledal sem ga in si ga zamišljal kot človeka. Zato bi raje govoril o Bachu kot o človeku. O njegovih toplih rokah, njegovih očeh, ki so polne ljubezni in tako naprej. O glasbi pa ... Kako lahko en mali Karamazov reče kar koli o Bachu? To je odveč. Zadovoljen sem, da sem žrtvoval oziroma posvetil svoje glasbeno življenje učenju tega velikega glasbenika.

Mali Karamazov?

Mali, mali. Tako bi moral biti naslov koncerta: Mali Karamazov igra Bacha.

Pred koncertom v Kostanjevici na Krki ste omenili, da boste igrali počasnejši tempo.

Sin Carl Philipp Emanuel Bach je v šoli za igranje klavirja dejal, da je tempo odvisen od prostora, v katerem igramo. Glasba je živa, se spreminja. Ko gledamo Bachove note, so kot skelet, ki mu je treba vdihniti življenje. Vsak prostor je drugačen. Dramatika v Bachovi glasbi pa tudi prinese svoje in na nekaterih mestih tudi meni ni čisto jasno, kaj vse se je dogajalo.

V obrazložitvi vašega projekta piše, da se pri nekaterih Bachovih delih za violino zdi, da glasba ni napisana za violino, ampak celo proti njej.

Bachova glasba se lahko igra na vseh inštrumentih. On sam je pisal transkripcije iz enega inštrumenta za drugega. Bachova glasba je absolutna. Ni kot Chopin, ki se res lahko igra samo na klavirju. Chopin je bil genij klavirja. Bacha lahko igramo na vseh inštrumentih, čeprav je delo napisano za čelo in violino ali obratno. Tem notam lahko vdihnemo neko drugo življenje.

Ste se namenoma odločili za točno ti dve deli, ki sta gotovo med najbolj znanimi?

Igram veliko kompozicij. Bach je napisal za lutnjo eno suito, čeprav se napačno domneva , da je napisal štiri. Namesto da bi se spraševal, ali gre za originalne kompozicije za lutnjo ali ne, enostavno igram njegova dela za violino, čelo, flavto, orgelske tokate, fantazije in tako dalje. Za ti dve deli pa ... Tu so kontrasti. Bach je v bistvu napisal dva zvezka, prvi del za solo violino, drugega za čelo. Rad ju povežem. Prvo suito za violončelo sem igral, ker sem želel začeti s preludijem, ki je res pravi baročni po svojem harmonskem naraščanju in lepo zveni na lutnji. Moja skrita želja je bila, da ob zaključku ne bi nihče ploskal, da bi bila tišina. To sem sprva celo hotel zaprositi publiko. Še vedno pa si želim, da bi se koncert začel s tišino in bi se tako tudi končal. Sem pa koncert želel zaključiti s Ciaccono, ker je to moja najljubša Bachova skladba.

Rekli ste, da je Ciaccona bit, srž umetnosti.

Zame zagotovo. Za mnoge umetnike tudi. To je emocionalni, glasbeni, človeški vrhunec Bachovega inštrumentalnega opusa.

Igrali ste na lutnjo iz Bachovih časov. Je to poseben občutek?

To je tudi razlog, da sem sploh začel igrati lutnjo. Sprva sem namreč igral kitaro. Bacha se lahko igra na vseh inštrumentih, ampak lepo je njegovo glasbo igrati na lutnjo. Celo vstavil sem nekaj improvizacij, nekaj modernih zvokov na lutnji, da pokažem, da lutnja ni samo Bachova in muzejska, ampak moderna. Lep občutek je igrati v takem prostoru, imeti pravi inštrument, igrati dela genialnega skladatelja, kot je Bach, in vse to seveda deliti s publiko.

Je zvok, ki ga izvabite iz baročne lutnje bolj avtentičen od tistih iz novejših inštrumentov?

Avtentičnost ni nič drugega kot občutek. Ta glasba se lahko igra tudi na vibrafon, na steklenice, na električno kitaro ... Avtentična je, če glasbeniku uspe prenesti občutek, ki ga je imel Bach, ko je to skladal. Ali igrate na saksofon ali na originalno baročno violončelo ali na kitaro, je popolnoma vseeno. Bach je sam eksperimentiral, izumil je celo neki novi inštrument. Če bi danes živel, ne bi igral samo čembala, ampak bi igral vse. Avtentičnost ni inštrument, ampak občutek.

Sodelovali ste tudi v drugih zvrsteh glasbe, veliko ste eksperimentirali. V širšo javnost pa vas je izstrelil projekt s Stingom.

Vsa glasba je zgrajena z istimi opekami. Ali je to Bach ali Sting ali Mozart ali Jimi Hendrix. Glasba je bila pred nami. Mi se je samo poslužujemo. Ko nas več ne bo, bo glasba še vedno tu. Majhni smo v primerjavi z glasbo. Človek se v življenju lahko samo uči, eksperimentira in nič drugega. Biti moramo zelo ponižni. Kot pri vseh stvareh.

Igrate več brenkal, vas je lutnja najbolj navdušila?

Ne morem reči, da se počutim lutnjist ali kitarist. Tu sem igral Bachovo Suito na lutnji, naslednji teden igram nekaj na kitari, igral bom nekaj romantičnega, potem odhajam na Kubo, kjer bom igral spet nekaj drugega. Življenje je kot potovanje. Jaz sem potnik, ki ima za konjiček glasbo.

Trubadur, torej?

Trubadurji so bili romantični, jaz pa igram samo za denar.

To je vaš drugi obisk na Festivalu Seviqc Brežice, čeprav lani niste bili solist. Kaj vas je spet pripeljalo?

Spoznal sem umetniškega vodjo Klemna Ramovša in sva se dogovorila. Precej z lahkoto, ker ima Ramovš veliko idej. Všeč mi je, da je koncert v takem prostoru, pa še stanujem ne daleč. Rad igram, če se lahko odpeljem z avtom domov. Živim namreč v Zagrebu.

Prišli ste na festival stare glasbe. Se vam zdi, da je v svetu še zanimanje zanjo?

Zanimanje za umetniško glasbo je zelo zelo majhno. To, kar smo imeli nocoj tu, je bilo kot v ilegali. Bila je ilegalna vojna, gverila. Meni je to všeč. Jaz sem po eni strani borec. Borim se za vsako noto. Ker ljudje ne poslušajo več s svojimi ušesi, ampak poslušajo tisto, kar jim je dano. Jedo tisto, kar jim je dano. Gledajo tisto, kar jim je dano. Umetniška glasba danes tako živi v ilegali. Ne rečem rad, da gre za staro, ampak raje za umetniško glasbo. Mislim pa, da je nocoj vsaj nekdo od nas, pa če smo želeli ali ne, nekaj dobil. Taka genialna glasba nam oplemeniti dušo, kar v današnjem času res potrebujemo. Ker, tako kot sem rekel, pijemo, kar nam dajo ... Tako da so prava umetniška doživetja in občutja potrebna. Zanimanja pa je žal zelo malo. Poslušajo se neki »cross-over« projekti, ogromni simfonični koncerti in tako dalje, ampak mislim, da je tihi zvok zvok resnice. In da so koncerti za malo ljudi veliko boljši kot koncerti v arenah, v velikih filharmoničnih dvoranah. Prav to je namreč pripeljalo do tega, da so dobre stvari in umetnost danes zapostavljene.

Menda radi lovite ribe.

Ne gre za ribe, ampak za vodo. Reko. Zvok vode. Voda, ki kot glasba samo teče mimo. Ribe pa ... voda je tisto pravo.