Ekrani v ogledalu: fenomen 2 Cellos

Redkokdo je pred letošnjim 
20. januarjem slišal za mlada violončelista, ki sta s priredbo znane pesmi Michaela Jacksona Smooth Criminal dobesedno čez noč postala zvezdi na svetovnem spletnem portalu youtube. Stjepan Hauser, 24-letni Puljčan, in njegov leto dni mlajši kolega Luka Šulić, Mariborčan hrvaškega rodu, sta z dvema violončeloma in videospotom, ki ga je s skromnimi sredstvi posnel nadarjen hrvaški režiser Kristjan Burlić, od letošnjega januarja do zdaj prejela že 5,5 milijona klikov navdušencev iz vsega sveta.

Ko je njuno priredbo na medmrežju slišal legendarni britanski glasbenik sir Elton John, je poklical Šulića in se predstavil: »Sem Elton John, pogledal sem vajin videospot, želel bi si, da gresta z menoj na svetovno turnejo!« Luka je mislil, da gre za šalo, vendar se je po naslednjem Johnovem klicu izkazalo, da misli resno. Sklenili so dogovor, da bosta z njim nastopila na tridesetih koncertih svetovne turneje.

Kako velik met jima je s to priredbo uspel tudi v finančnem smislu, priča dejstvo, da so se zanju že kmalu začeli potegovati tudi največji glasbeni založniki. Za velikansko vsoto, ki ostaja skrivnost, sta fanta rekla »da« Sony Music Entertainmentu, ki avgusta načrtuje izdajo njunega albumskega prvenca.

Pri njunem preboju je jasno, da jima brez talenta, znanja, volje, odrekanja in precej trdega dela nikoli ne bi uspel ta nekoliko nekonvencionalen crossover iz klasične glasbe v polje širše glasbene popularnosti.

Tisti, ki so bili priča njunemu vzponu in neverjetni energiji, ki jo kot solista izžarevata z igranjem čela, ter sinergiji, ki jo ustvarjata v tandemu, nad njunim velikim metom niso bili presenečeni. Hauser ima za seboj vrsto let orkestriranja po skoraj vseh celinah in eminentnih dvoranah sveta. Veščine umetnosti violončela ga je učil svetovni mojster tega inštrumenta Mstislav Rostropovič, ki je za svojega učenca dejal, da je »čarovnik violončela«. Podobno kot Hauser se je tudi Šulić šolal pri elitnih učiteljih violončela, zmagoval na mnogih tekmovanjih mladih in nadarjenih glasbenikov.

Toda umetnika sta hotela več kot le »brenkati« v ozkih krogih ljubiteljev tako imenovane visoke glasbene umetnosti in svoje znanje preizkusiti v izvajanju popularne pesmi. Veliki met jima je uspel v prvem poskusu.

Fenomen njunega nenadnega uspeha na podlagi trdih temeljev ne bi bil mogoč brez razširjene uporabe spletnega medija youtube. To spletno stran za izmenjavo videoposnetkov so lansirali leta 2005. Od takrat je postala sredstvo za promocijo (ne)znanih glasbenih ali filmskih avtorjev. Chad Hurley, eden od njenih ustanoviteljev, je zapisal, da si ljudje na tej strani dnevno ogledajo več kot miljardo videoposnetkov. Ta medij je postal samostojen in kreativen način izražanja spletnih uporabnikov, vsak od nas pa z njegovo pomočjo potencialni umetnik. Dostopen je postal širši množici in je (ne)vede sprožil akcijo iskanja talentov. Končna sodba podanega videoposnetka nastopi 
v obliki klikov, ocen in kometarjev uporabnikov.

Virtuoza na čelu sta na youtubu začela nagovarjati množico s popularno skladbo, ki je posledično pripeljala do tega, da so množico ogledov dobili tudi njuni manj komercialni, klasični glasbeni izdelki. Spodujajoče pri tem dokaj svežem fenomenu youtuba je dejstvo, da je navdušil inštrument, ki ni tako privlačen kot kitara, bobni in harmonika, fanta pa ne poskušata očarati z atributi razgaljenih žensk z razponom glasu od »do« do »re«. Navdušujoča številka miljonov klikov njunega posnetka kaže, da znajo uporabniki kljub poplavi glasbenega »spama« v morju glasbenega kiča prepoznati ­kakovostno glasbo.