Tiskane izdaje
Poudarjanje, da ste alternativni izvajalec elektronske glasbe, je v zadnjem času zelo pogosto. Ni že sama elektronska glasba alternativna?
V osnovi je šlo za alternativno glasbo, ki se je s časom razdelila na podzvrsti in nekatere lahko imajo komercialni pridih. Težko bi oporekali temu, da sta David Guetta in Tiesto že skoraj pop izvajalca. Sicer pa so tudi v zvrsteh elektronske glasbe smernice, ki jim nekateri sledijo, drugi pa se jih vztrajno izogibajo. Menim, da je bežanje od teh zgrešeno in tisti, ki to počnejo, ne morejo požeti pretiranega uspeha. Povpraševanje na trgu je preprosto treba upoštevati.
Koliko let že plujete po elektronskih vodah in kaj vas je prineslo sem?
Glasba me zanima od malih nog. Spomnim se razočaranja, ko sem v osnovni šoli zamudil vpisni rok za glasbeno šolo in tega, da mi je pokojni oče na začetku srednje šole prepovedal igrati bobne v hiši. Kasneje v srednji šoli sem se seznanil z elektronsko glasbo, najprej kot obiskovalec zabav, kmalu kot opazovalec vsega, kar se dogaja za mešalno mizo. Ko sem vložil denar v nakupe prvih plošč, sem se že čutil del scene in ni preteklo dosti časa, ko sem od prijatelja odkupil potrebno opremo in začel ustvarjati. Svojo pot sem začel hkrati kot didžej in organizator. Marca 2003 sem v Tolminu v klubu Bugatti organiziral prvo zabavo, na kateri so vrteli Psiho, Ian F, jaz in še dva lokalna didžeja. Domov sem prinesel 80 tisočakov tolarjev, kar je bilo takrat zame res veliko in to me je navdalo z upanjem, da je v tem moja prihodnost. Po uspehu z zabavami na gradu Vipolže, ki smo jih prirejali v sodelovanju s kulturno-umetniškim društvom Hrast in kjer smo že dosegli občinstvo iz Benečije, Trsta, slovenskega Primorja in Ljubljane, se je kmalu rodil projekt Reload, ki ta mesec praznuje peto obletnico uspešnega delovanja.
Zakaj se danes didžeji in producenti povezujejo v kolektive in kako se vaš kolektiv razlikuje od ostalih v slovenski techno sferi?
Z ekipo se lažje prebiješ v programske sheme klubov in ustvariš znamko, ki občinstvu predstavlja sinonim za določeno vrsto zabave. Sami gostimo didžeje, ki v Sloveniji ne nastopajo pogosto ali tukaj še niso nastopili. Po drugi strani so določeni artisti, med njimi Adam Beyer, Marco Bailey, Joseph Capriati in Cari lekebusch, stalnica na naših zabavah, ker sovpadajo z našo vizijo zvoka. V ekipi namreč ne delamo komercialnih različic, nismo pa tudi privrženci stare šole techna, saj imamo svoj koncept, na katerem gradimo znamko Reload.
Kakšen je »vaš« techno in kje je meja med temi zvoki?
Držimo se modernega techna. Radi smo v koraku s časom in smernicami. Meja? To je težko razložiti. Gre za techno z ne pretirano hitrostjo, kar je nekje do 130 BPM na minuto. Načeloma se pri opredeljevanju bolj orientiramo po zvoku kot BMP-jih. Če se začnem pogovarjati z drugim didžejem ali producentom o elementih, ki eno zvrst ločujejo od druge, se lahko hitro skregava. Za nekoga je lahko določen zvok že tech house, za drugega techno. Poleg tega določeni seti prehajajo med različnimi zvrstmi elektronske glasbe.
Je mogoče problem nenatančne definiranosti zvrsti elektronske glasbe razlog za očitke drugih glasbenikov, da elektronska glasba sploh ni glasba?
Z ničimer od tega se ne strinjam. Gre za mnenje posameznikov, ki elektronske glasbe ne poznajo, nočejo poznati, nimajo znanja, informacij in imajo prevelik ego. Zanje je vse štiri krat štiri udarec in njihovo mišljenje, da elektroniko lahko ustvarja vsak, je daleč od resnice. Glasba je umetnost in stvar občutka in ni nujno, da si šolan glasbenik, da jo ustvarjaš in razumeš. Primer so tudi druge elektronske zvezde svetovnega merila, ki napolnijo največje dvorane tega sveta. Tudi naš Umek je med njimi. Kot za vsako glasbo tudi za ustvarjanje te potrebuješ določen talent in znanje. Na žalost marsikdo ob omembi pomisli na rave in ilegalne prostore, v katerih plešejo Indijanci.
Kakšen je torej danes povprečen obiskovalec elektronskih zabav?
V povprečju je star od 18 do 25 let, urejen, študent ali pa že dela. Stereotipnih raverjev s čevlji Buffalov ni več. Vsi obiskovalci naših prireditev so kulturni, pridejo in odidejo in nikoli ne povzročajo izgredov. Občutek imam, da gre za ljudi z višjo kupno močjo in tiste, ki vedo, za kaj plačajo vstopnino, ki je relativno dražja od vstopnine za klube z drugo vrsto glasbe. Prepričan sem, da cena pripomore k pozitivni selekciji gostov, saj se nekdo, ki za vstop plača 20 evrov ali več, tja ne pride postavljat.
Za današnji dogodek, na katerem bodo nastopili Dubfire, Siniša Tamamović, vi, Matt Kely in Roli, ste izdali omejeno število kart. Kako boste pokrili predvidevam visoke stroške nastopajočih?
Vstopnice so omejene, ker je omejena kapaciteta kluba. Ne želimo si, da bi si obiskovalci našo peto obletnico zapomnili po neznosni vročini in prenatrpanem plesišču. Zavedamo se, da je velik izziv pripeljati tako velikega didžeja, kot je Dubfire, v tako majhen klub, kot je Marco Polo. A ni vse v denarju, čeprav vsi delamo zanj. Stvari je treba delati z glavo in na dolgi rok.
