Tiskane izdaje
Latvijska mezzosopranistka Elina Garanča je ena najbolj iskanih glasbenic na svetu, ki ima po mnenju kritikov vse, kar potrebuje operna zvezda: muzikalnost, tehniko, glas, dramski obseg in videz filmske dive. »Blond Netrebko« so jo poimenovali mediji.
Zaslovela je leta 2003 z nastopom na Salzburškem festivalu (v Mozartovi operi La Clemenza di Tito), pot pa jo vodi po največjih opernih in koncertnih odrih sveta, pred dvema mesecema jo je Dunajska državna opera odlikovala s častnim nazivom komorne pevke.
Na nocojšnjem koncertu opernih arij (iz oper Devica Orleanska, Samson in Dalila, Kraljica iz Sabe, Carmen) bo nastopila s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, ki mu bo dirigiral njen soprog, angleški dirigent Karel Mark Chichon. Z glasbenico smo navezali elektronski stik pred nekaj tedni.
Gospa Garanča, v Ljubljano prihajate tako rekoč sredi porodniškega dopusta, januarja ste rodili drugo hčer. Kako vama z možem uspe uskladiti zasebne in profesionalne poti z družinskim življenjem?
Nikoli ni lahko biti daleč stran od odra, prav tako se ni lahko vrniti. A tudi doma ni drugače, ko si mati in ko ne »počneš nič«. Kakorkoli, poskušam biti kos vsem svojim obveznostim: biti pevka, se pripravljati na novo vlogo, potovati, imeti koncerte in biti mati v trenutku, ko otrok shodi, začenja govoriti, ko odrašča ...
Pred časom ste dejali, da bi radi na začetku štiridesetih peli več Verdija in se preizkusili v dramskem repertoarju. Zdaj ste stari 38 let.
Pravzaprav to ni povezano z mojimi leti, starostjo, poznam pevke, ki so imele zrel glas že zelo zgodaj, na začetku svoje kariere. A če pogledam na svojo pot, svoj glas in njegovo dozorevanje, potem lahko rečem, da sem bila na začetku zelo vesela, ko sem pela Mozarta, Rossinija, bel canto, zdaj pač čutim, da zmorem več, da zmorem dramske vloge. Kot človek in kot umetnik lahko svetu povem več.
Rodili ste se v Rigi, v glasbeni družini.
Oba starša sta glasbenika, mama je bila pevka in je danes učiteljica petja, še vedno tudi moja. Oče je bil zborovski dirigent, tako da je bila glasba vedno okoli nas. Dvanajst let sem se učila klavir in ves čas rada pela. Najprej sem hotela postati igralka, pa mi ni uspelo na sprejemnih izpitih. Potolažila sem se, da imam svoj glas, prepevala sem namreč v očetovem zboru, in sklenila sem, da bom postala pač operna pevka.
Kar tako?
Pravzaprav je bil moj cilj oder. Biti na odru, pa kakorkoli že.
Kariero ste gradili postopoma, od vloge do vloge. Lahko delite z nami nekaj svojih odločilnih postaj in ljudi, s katerimi ste jih prehodili?
Začela sem v majhnem gledališču v nemškem Meiningnu, pela sem majhne vloge, kot, denimo, tretjo lady v Mozartovi Čarobni piščali ali drugo damo v Wolf-Ferrarijevi operi Sly. Potem sem se preselila v Frankfurt in še kasneje na Dunaj, kjer pa sem dobila večje priložnosti v bolj zahtevnih produkcijah.
Imela sem srečo in sodelovala z mnogimi velikimi pevci, med katerimi so Marcello Alvarez, Jose Cura, Edita Gruberova, Waltraud Meier, ali velikimi dirigenti, kot so Jordan, Abbado, Harnoncourt. Vse te velike osebnosti so me nekaj naučile o glasbi, o gledališču, o različnih stilih, emocijah. Nikoli se ne bom zahvalila samo enemu med njimi, vsak me je potisnil stopnico više.
O vaši Carmen v Metropolitanki leta 2010 je kritik zapisal; po 24 letih spet velika Carmen! Vi pa menda sanjarite o vlogi Amneris, pravzaprav najbolj nesrečni v Verdijevem ljubezenskem trikotniku Aide.
Jaz preprosto živim glasbo Aide, vloga Amneris pa je moja najlepša glasba, ki je bila kdaj napisana za mezzosopran. Pravzaprav ima ta vloga glasovno vse; je mehka in je nora, je močna in je nežna. Velik karakter, ki ga poješ z veliko strastjo.
V Ljubljani vas čaka koncert opernih arij na osrednjem mestnem trgu. Kakšen je vaš odnos do koncertov open-air?
Obožujem koncerte na prostem, ker se mi zdi, da delujejo sproščujoče na publiko in na umetnike. Poslušalci niso pod pritiskom, da odhajajo v neki posvečen prostor, kjer se morajo lepo obleči in biti skoncentrirani za težak program. Takšen večer kot v Ljubljani je kratko popotovanje po najlepšem iz glasbenega sveta, čisti užitek pod milim nebom.
Vaš poletni urnik je precej poln, lahko preberemo na vaši spletni strani; 14. ste že na Marsovih poljanah v Parizu, potem Salzburg, jeseni izide nov album.
Trenutno se najbolj veselim vrnitve na oder. Delam na svoji glasovni kondiciji, kajti moj glas se je po porodu rahlo spremenil in potrebuje dodatne vaje. Ko ne poješ štiri, pet mesecev skupaj, je enako, kot da bi za ta čas zapustil vadbo, telovadnico.
Ko se vrneš, začneš na novo, začneš z ničle. No, kmalu izide moj novi album sakralne glasbe Meditacije. To je album, ki sem ga morala posneti, kajti v sebi sem našla notranji mir, ki sem ga želela z glasbo posredovati svetu. Oktobra me čaka turneja z devetimi koncerti, drugo bom imela s slovitim orkestrom Concertgebow iz Amsterdama. No, vmes pa bom mati, žena, hči, sestra in ... pravzaprav čisto navaden človek.
