En sam (ne)jasen telefonski pogovor

Ljubljana – Potem ko se nekaj dni ni natanko vedelo, kaj sta se dogovorila minister za kulturo Tone Peršak in direktor Slovenske filharmonije Damjan Damjanovič, je zdaj vendarle jasno. Nič! Bil je le navaden telefonski pogovor, prvi je drugemu predlagal predčasen in sporazumen odhod 1. julija, ta pa je »ponudbo« zavrnil.

Damjanovič pravi, da ministrovega predloga ni bilo, da se njun telefonski posvet ni končal z nobenim dogovorom. »Predlagal sem le, da se razpis za direktorja objavi v bližnji prihodnosti, saj izbira kandidatov traja dve leti, ponekod celo štiri. Ali je morda problem to, da je moj položaj vnaprej dogovorjeno oddan, ali pa se je minister želel le znebiti pritiska sindikatov?« se sprašuje Damjanovič. Odstopil ne bo. Tudi minister za kulturo Tone Peršak na naše vprašanje, kaj se je torej zgodilo, odgovarja, da od direktorja SF ni zahteval odstopa, ampak mu je predlagal kompromis, ki bi moral biti sprejemljiv za vse vpletene, predvsem pa bi omogočil normalno nadaljevanje dela zavoda. »Zagotovil bi dovolj časa za izvedbo razpisa, predvsem pa miren zaključek tekoče sezone.« Da, še poudarjajo na Maistrovi, bil je telefonski pogovor, vendar jasen telefonski pogovor. In kaj bo minister storil zdaj? Prisiljen bo iskati rešitev, ki bo omogočila normalno delovanje javnega zavoda. To pomeni iskanje novega kompromisa z istim ciljem, to pa je predčasno slovo Damjanoviča. Mimogrede: direktor javnega zavoda je lahko predčasno razrešen, če pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda, neutemeljeno ne izvaja sklepov organov zavoda, ravna v nasprotju z njimi, povzroči zavodu večjo škodo ali pa zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti.

Ko je Lajovic v hiši

Glasbeniki v SF, ki ne želijo biti imenovani, pravijo, da se razmere v hiši vse bolj zapletajo. »Skoraj nihče se z nikomer ne pogovarja, naša komunikacija poteka po e-pošti. Vsi zdaj očitno čakamo, kaj bo storil minister«. Toda kako sploh stavkajo? »Saj to je čudno«, pravi naš vir, »najprej en teden, potem mesec nič. Zdaj normalno vadimo. V bistvu ne delamo le takrat, ko je v hiši maestro Uroš Lajovic. Naslednji koncert z njim bo februarja, do takrat se mora zadeva urediti.«

Zanimivo je, da je Lajovic skoraj popolnoma izginil iz razprave o SF, čeprav je bil na začetku decembra stavkovna zahteva številka ena. Tudi sam ne ve o dogajanju nič, pravi. S tem se potrjujejo prvotne napovedi, da je Lajovic le kolateralna škoda in da je bila prioriteta stavke odstavitev direktorja.

Je stavka sploh zakonita? Številni poznavalci kulturnega sistema zahtevo stavkajočih, da so soudeleženi pri izbiri dirigenta in direktorja, razumejo kot všečno, a opozarjajo, da mora biti uravnotežena z odgovornostmi. Če bi bili filharmoniki delničarji ali plačani glede na kakovost svojega dela, lahko imajo upravljavska upravičenja, pravijo. Eden od kulturnih menedžerjev je ministru že pred mesecem v pismu zapisal, da z veliko zaskrbljenostjo spremljajo dogajanje: »Če bo ustanovitelj privolil v kompromis in legitimiral tako stavko ali jo celo plačal, bo s tem odprl Pandorino skrinjico v vseh drugih javnih zavodih. Za zaposlene bi bilo to jasno znamenje, da lahko zahtevajo in dosežejo karkoli, če so le dovolj glasni. Posledice takega brezpravja so lahko pogubne ...«