Tiskane izdaje
V nekem videu lahko spremljamo Tan Duna, kako vesla v lesenem čolnu skozi slikovito vasico v njegovi rojstni pokrajini Hunan. Oblečen je v rdeč puli, moder jopič, pogled in drža izdajata nekoga, ki se je vrnil na mesto hrepenenja.
»To je spomin na moje otroštvo, ljudje, voda, arhitektura, vse to je globoko v meni, ne da se izbrisati. Rad imam te perice, rad imam zvok reke, slišite to udarjanje perila ob skalo ... ratata ... Kot jazz. Glasba se dogaja vsepovsod!«
O Tan Dunu (l. 1957) pravijo, da je rock zvezda sodobne klasične scene, čeprav bi si z operami in kompozicijami zaslužil večjo slavo. Najbolj in najprej je omenjana njegova filmska glasba, ki jo je napisal za mojstrovino prijatelja Anga Leeja Prežeči tiger, skriti zmaj in zanjo prejel oskarja, grammyja in bafto.
Poleg tega je z glasbo opremil slovesnosti podelitve medalj na olimpijskih igrah v Pekingu leta 2008 – naročilo Mednarodnega olimpijskega komiteja, po naročilu newyorške Metropolitanke (in Plácida Dominga) pa napisal opero First Emperor. Bil je prvi, ki mu je Google »naročil« internetno simfonijo (petnajst milijonov klikov). Je skladatelj fuzije Zahoda in Vzhoda, ki širi meje klasične glasbe in multimedijskega performansa.
Njegova dela izvajajo najimenitnejši orkestri sveta, Concertgebouw, Londonski simfoniki, Newyorški filharmoniki, Simfoniki BBC in številni drugi, njegove opere postavljajo na oder najprestižnejše operne hiše in najpomembnejši mednarodni festivali z največjo veljavo. Od Stockholma do Pekinga, od Tokia do New Yorka.
S tradicijo in hkrati inovacijo Tan Dun briše meje med kulturami in umetniškimi zvrstmi. Moje življenje je opera, pravi, napisal jih je pet in med njimi najdemo različne, od intimnih plesnih ritualov do velikih epskih zgodb. A izumil je tudi svoje umetniške oblike, kot so orkestralno gledališče, organska glasba, multimedijske ekstravagance.
V štiridelnem ciklu Orchestral Theatre, ki ga je pisal od leta 1990 do 1999, je orkester vzel kot dramski medij in glasbeniki so poleg igranja inštrumentov mrmrali, peli, kričali, medtem so bili v ozadju predvajani različni videoposnetki. V delu Map (2002) violončelist ob spremljavi videa in orkestra izvaja tradicionalne glasbene nastope podeželskih kitajskih glasbenikov. Nekako od osemdesetih let dalje Tan Dun raziskuje glasbo prek različnih organskih materialov. Gre za pet elementov stare kitajske filozofije: veter – zrak, kamen – zemlja, železo – kovina, papir – les, vse skupaj pa je zaokroženo v zvoku vetra.
Najzgodnejša kompozicija v tem stilu je Soundshape (1989), 45-minutno delo za sedem glasbenikov, ki »igrajo« na/z vodo, papir in keramične predmete. V Paper Concerto (2003) se solisti na odru premikajo z različnimi formati papirja in ustvarjajo koreografsko interakcijo in glasbeno inovativnost. V glasbenem gledališču The Gate (1999) prehaja kulturne meje med Pekinško opero, zahodno opero in lutkovnim gledališčem.
Neverjetno potovanje
Religija podeželja, kjer je odraščal, je združevala taoizem, budizem in ljudske vraže. Vse to je vplivalo nanj tudi kot na uličnega glasbenika, ki je igral na vse, kar mu je prišlo pod roke; piščalke, vok, celo poljedelska orodja. Na podeželju je organiziral skupine kmetov, da so snemali tradicionalne zvoke. Dar za improvizacijo se mu pozna še danes; zanj je glasba vse. Steklenice z vodo, papir, les, kamen.
Poznavalci Kitajske pravijo, da ga je močno navdihnila šamanska tradicija, v kateri igrajo pomembno vlogo opere duhov. Kitajci verjamejo, da duhovi komunicirajo z živimi bitji, v njihov krog duhov spadajo tudi narava, rastline, živali, vse je povezano.
In tako se je Tan Dun na albumu Opera duhov poigral z duhom Bacha, Shakespeara in Zemlje. Gre za štiri kompozicije, napisane za kvartet godal in kitajsko glasbilo pipa. Bacha je mogoče slišati skozi preludij njegovega klavirskega koncerta, Shakespeara skozi del Viharja, Zemlja se oglaša skozi kitajsko ljudsko pesem.
In tako se različne tradicije, kulture in civilizacije povezujejo v njegovem delu, duh Zemlje pa vse to osmišlja na univerzalen način. Pogosto poudarja svoj moto: da je ena plus ena ena. Narava in človek, moški in ženska, Vzhod in Zahod, lahko je karkoli, samo da začutiš duhovno vez.
Njegovo usodo je leta 1976 obrnila nesreča, v kateri so umrli člani opernega orkestra, in je bil zato po sklepu komunistične partije poslan v operno hišo v Pekingu kot violinist. Sledilo je zanj življenjsko odkritje; iz radijskega sprejemnika je zaslišal Beethovnovo Peto simfonijo. Prve zvoke zahodne glasbe. Znak, da prihajajo spremembe.
Takrat je vedel, da hoče postati klasični glasbenik in pisati tako glasbo. Prijavil se je na glasbeni konservatorij v Pekingu kot tisoči drugih kandidatov. Bil je sprejet. In potem drugo odkritje; profesor Alexander Goehr, ki je imel v Pekingu predavanje o Schönbergu in Debussyju, mu je za vse čase vcepil, da mora biti skladatelj neodvisen, nevtralen in samostojen. Posvaril je študente, naj ne ustvarjajo kitajske verzije zahodne glasbe.
Vsak ima svojo zgodbo
Ko je leta 1986 nadaljeval doktorski študij kompozicije na prestižni Univerzi Columbia v New Yorku, je spoznal glasbo Philipa Glassa, Johna Cagea, Meredith Monk, Steva Reicha. Njihove vplive je takoj vkomponiral v svoja dela. Disertacijo Smrt in genij – dialog s Paulom Kleejem je navdihnil obisk tamkajšnjega Muzeja sodobne umetnosti.
Skladbe Tan Duna so lahko skrajno populistične in po drugi strani radikalno eksperimentalne. Najpogosteje pa kar oboje. Prepričan je, da mora vsak skladatelj pripovedovati svojo zgodbo.
»Tekmovati z Evropejci pomeni upirati se sam sebi.« Danes ga ceni ves glasbeni svet, a tudi Kitajci. »Nekako mu je uspelo uskladiti svoj neodvisni glasbeni slog, najbrž tudi zato, ker ima bazo v New Yorku, in umirjeni patriotizem. Violončelist Yo-Yo Ma je nacionalist, Lang Lang pretirava z obnašanjem, Tan Dun pa je ostal dostojanstven in Kitajci to cenijo,« pravi Zorana Baković, dolgoletna dopisnica Dela na Kitajskem.
Novembra smo velikega kitajskega skladatelja in dirigenta lahko spoznali v Ljubljani. Orkester Slovenske filharmonije je izvedel njegov Koncert za papirna glasbila in Simfonično pesnitev treh not, posvečeno Plácidu Domingu.
