Esma Redžepova - Glasbenica in oseba samih presežkov

Uradna svetovna kraljica romske glasbe, makedonska pevka Esma Redžepova, bo nocoj ob svetovnem dnevu Romov nastopila na dvorišču etno kluba Zlati zob, skupaj z zasedbo Šukar. Glasbenica, ki je že 60 let na glasbeni sceni, imela 23 tisoč koncertov, posvojila 48 otrok in ima 124 vnukov, je znana tudi po svojem humanitarnem delu. O vse naštetem in še čem je Esma Redžepova spregovorila posebej za Delo.

V Ljubljani boste nastopili na svetovni dan Romov. So sedaj Romi v demokratičnih državah enakopravni člani družbe?

Lahko povem, kako je pri nas v Makedoniji. Že šest let je romski narod vpisan v makedonsko ustavo, s tem imamo mesto v parlamentu. Prav tako so Romi prisotni tudi v vseh drugih državnih institucijah, ministri v vladah, direktorji večjih podjetij ... Makedonska država je to vprašanje rešila zelo dobro. Veliko potujem po vsem svetu in lahko primerjam. V Makedoniji je res bilo veliko narejeno na področju izobraževanja Romov in njihovem vključevanju v družbo.

Zdi se, da je zadnje čase romska glasba, skupaj z balkansko, vse bolj popularna po vsej Evropi. Kaj menite, zakaj je tako?

To je zagotovo zaradi močnega vpliva televizije in interneta, ki sta veliko prispevala k promociji romske glasbe. Prej tega ni bilo in se za našo glasbo niti ni toliko vedelo.

Imenujejo vas kraljica romske glasbe. Se tudi počutite kot kraljica?

Ta naziv – kraljica in kralj romske glasbe celega sveta – sem uradno prejela leta 1976 skupaj z možem Stevom naziv na prvem svetovnem festivalu romske glasbe in plesov v mestu Chandigarh v indijski deželi Punjab. Tam smo bili predstavniki Romov iz 23 držav. Zame in za Jugoslavijo je to bila velika čast, kajti bila sem tudi prva Rominja, ki je prepevala romske pesmi. Radio Skopje je namreč bil prvi, ki je predvajal romsko glasbo v romščini. Če sem iskrena, mi ta naziv zelo prija.

Imate dolgo glasbeno kariero. Ko ste začeli, ni bilo običajno, da bi Romkinje pele v javnosti.

Res je, pa še otrok sem bila takrat. Pa že trmasta upornica. Nikoli me ni bilo sram, da sem Rominja. Takrat so se namreč mnogi Romi tega sramovali, prav tako so se sramovali tradicionalnih romskih noš ter prepevanja v romščini. Sama nisem imela predsodkov, bila sem samosvoja in želela sem si le postati nekdo v življenju. In mislim, da mi je uspelo.

Vsa ta leta ste se tudi borili za enakopravnost žensk.

Da, začelo pa se je že takrat, ko sem bila otrok in sem se morala boriti zase. Vsaka ženska se mora postaviti zase, ne glede na to, ali je Rominja ali ne. Boriti se mora za svoje pravice, ne pa da se ukvarja le s kuhanjem, pospravljanjem hiše in rojevanjem otrok. Ženske smo zelo sposobne, kar verjemite mi! Še kako so sposobne! (Smeh.)

Do sedaj ste imeli več kot 23 tisoč koncertov. To je gotovo svetovni rekord.

Verjetno res. Kar 23 tisoč koncertov v šestdesetih letih, koliko traja moja kariera, ni kar tako. Ni lahko, da se kar šestdeset let redno vzpenjate na oder in sestopate z njega, še posebej, ker imam še vedno po 200 koncertov na leto. Pred koncertom v Ljubljani sem nastopila na Hrvaškem, potem bom odšla v Salzburg, nato sledijo nastopi v Turčiji, pa v Belgiji, nato sledijo še koncerti v Severni Ameriki, potem sledi Francija ter Kitajska in tako naprej.



Nekoč ste povedali, da s temi številnimi koncerti podaljšujete življenje svojega pokojnega moža Steva.

Tako je. Preden je umrl, je dva meseca prej sklical vse najine otroke, ki sva jih posvojila. Takrat jim je dejal - Poslušajte, če bo mama prenehala peti, pomeni, da sem tudi jaz nehal živeti kot umetnik. Dlje kot bo pela, dlje bom živel.

V Jugoslaviji ste bili velika zvezda, ki je prepevala tudi Titu. Z razpadom Jugoslavije je razpadel tudi zanimiv in dinamičen kulturni prostor. Ga pogrešate?

Čeprav smo se razdružili kot Jugoslavija, spet lahko sodelujemo eni z drugimi. Očitno ne moremo eni brez drugih, tudi če bi hoteli. Sicer pa je vedno bilo na teh prostorih veliko mešanih zakonov, pa ljudje imajo prijatelje v vseh teh novih državah. Še vedno se družimo. Tako bom tudi jaz gostovala pri vas. Zelo rada nastopam v vseh teh novih državah, ki so nastale iz Jugoslavije.

Spet lahko sodelujemo, s to razliko, da ima sedaj vsak svojo blagajno, kot temu pravim jaz. (Smeh.) Vesela sem, da se tudi, če smo se razdružili, spet lahko družimo. Sicer pa niti ni tako čudno, saj smo skupaj živeli pol stoletja, kar nikakor ni malo.

V vašim pokojnim možem Stevom Teodosievskim sta posvojila 47 fantov. Se kdaj zberete vsi skupaj?

Ne moremo se vse naenkrat zbrati. Raztepli smo se po celem svetu. Iskreno vam povem, da so moji otroci, ... moje ptičke so poleteli iz gnezda, vendar pa radi pridejo domov, ko le utegnejo.

Če bi vsi prišli še s svojimi otroci, bi potrebovali športno dvorano za srečanje ...

Od 47 najinih skupnih sinov in ene hčerke, ki sem jo posvojila kasneje in jo šolala, končala je glasbeno akademijo solo petje, imam 124 vnukov.

Koliko od vaših otrok se ukvarja z glasbo?

Z glasbo se ukvarjajo vsi. Ne le to, tudi moji vnuki se ukvarjajo z glasbo. Poleg tega, da končujejo redne šole, je glasba obvezna v njihovem življenju. Vsi se z glasbo ne ukvarjajo poklicno, radi pa igrajo.

Znani ste po svojem humanitarnem delu. Vi in drugi filantropi delate tisto, kar ne uspeva državi.

Spominjam se, ko je bil leta 2003 potres v iranskem mestu Bam, smo zbrali veliko pomoči in jim jo poslali. Ob velikem skopskem potresu leta 1963 so nam pomagali ljudje iz celega sveta. Ljudje zaradi časovne razdalje včasih to nekako pozabijo, vendar sem jaz tu, da jih spomnim na kaj takega. Tako prebudim Makedonce, da se zavejo pomoči, ki so je bili deležni in da tudi sami pomagajo drugim pomoči potrebnim.

Potem ko jaz pošljem kak tovornajk pomoči, se, mogoče zaradi slabe vesti, zganejo tudi politiki in država, in pošljejo pomoč, kamor je pač treba. Včasih pa se država pridruži moji humanitarni pobudi in skupaj pošljemo pomoč.

Veliko pomoči so potrebni tudi begunci.

Ta begunska kriza je humanitarna kriza in je nam v Makedoniji zelo na očeh ... Tem beguncem sem razdelila neka darila, nekaj hrane ... Skušam prebuditi vest sodržavljanom, da bi jim pomagali.

Če bi bilo možno, da naredim še kaj več za njih, bi to takoj naredila. Vojna je nekaj najhujšega, kar se dogaja človeštvu.

Kakšen program imate zadnje čase na koncertih?

Imamo nekaj starih in nekaj novih pesmi. Pomebno pa je, da je na mojih koncertih veselo.

Katera pesem je tista, ki jo morate zapeti na vsakem koncertu?

Edina pesem, brez katere ni koncerta, je Čaje Šukarije, pesem o lepi deklici. Enkrat smo to naredili v Berlinu, vendar je na koncu, ko smo končali s koncertom cela dvorana vzklikala Čaje Šukarije kakšnih 20 minut. Tako da sem jo vendarle na koncu morala odpeti. Tako da brez te pesmi očitno mojega koncerta več ne more biti.

Kakšne načrte imate za prihodnost?

Imam veliko željo ... Letos bom, po vsej verjetnosti odprla muzej v moji hiši. Državi sem namreč podarila mojo hišo, ki bo postala dom humanosti in muzej Steva Teodosievskega. Rada bi odprla ta muzej in ker je to res zelo velika hiša, bi rada v njej tudi uredila ljudsko kuhinjo. Da bi vsak dan razdelila en topel obrok, ljudem, ki nimajo.