Tiskane izdaje
Skupina Fake Orchestra pod vodstvom kitarista Igorja Leonardija to počne že od leta 1997, zadnja leta pa še najbolj intenzivno. Tako so letos izdali album Kud, s posnetki koncerta, ki so ga imeli v ljubljanskem Kud France Prešeren, na katerem so samo slovenske ljudske pesmi. Večino tega repertoarja so poleg Leonardija v popolnoma akustični različici predstavil sinoči v Štihovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma, še drugi člani zasedbe Ana Vipotnik, glas; Primož Fleischman, saksofon, flavta; Nino de Gleria, kontrabas; Igor Matković, trobenta in krilovka, in Enos Kugler, bobni. V goste pa so povabili še Boštjana Gombača, klarinet in frule; Blaža Celarca, tolkala, in Draga Ivanušo, harmonika, ki so še dodatno obogatili zvok že tako dokaj številčne zasedbe.
Akustičen koncert v Štihovi dvorani, ki je amfiteaterske oblike, je verjetno še največji približek nastopa v domači dnevni sobi. In tako domače vzdušje so nastopajoči tudi sevali med občinstvo. Čeprav te slovenske ljudske pesmi, ki so se običajno prepevale ob različnih opravilih in priložnostih, vse bolj izgubljajo svojo socialno funkcijo, pa so to vendarle pesmi z univerzalnimi in večno aktualnimi sporočili, ki imajo vedno novo občinstvo. S takimi prijemi posodabljanja naše glasbeno izročilo ne bo utonilo v pozabo, temveč bo gotovo živelo naprej.
Fake Orchestra tudi v živo ponudijo slovensko glasbeno izročilo samozavestno, kajti izjemna interpretka Vipotnikova ter cvetober nekaj najboljših slovenskih jazz in rock inštrumentalistov (vključno z gosti) povsem naravno prepleta prekmursko pesem z reggae in ska ritmi ter kakšno belokrajnsko s samba in bossa nova ritmi. Pogosto se take ritmične in stilske spremembe zgodijo v eni pesmi, lahko tudi nekajkrat.
Sproščeno in na trenutke šaljivo so Fake Orchestra uprizorili lep glasbeni večer slovenskega et(n)osa, daleč od prisiljene in posiljene domovinskosti, ki jo nekateri tako radi prodajajo kot srčiko slovenstva. Fake Orchestra so mogoče res nepravi orkester so pa zagotovo pravi glasbeniki in umetniki, ki bi, če bi se slučajno država s tem ukvarjala in bi ji to bilo mar, lahko vzorčno, kot naši kulturni ambasadorji, predstavljali po svetu pisanost slovenskega ljudskega izročila.
