Festival Exit: Srbski Woodstock ali izhod iz balkanske depresije

Petnajsto leto »deljenja ljubezni«, dvesto tisoč obiskovalcev, koncerti velikanov in Petrovaradinska trdnjava v Novem Sadu.

sre, 08.07.2015, 20:00

Petnajst let pred Sirizo se je zgodil ničti Exit. Pravzaprav se je končal nekaj dni pred tem, ko je oktobra 2000 padel režim Slobodana Miloševića. Čeprav je ta glasbeni festival izpolnil svojo prvotno nalogo – odpor in državljanski upor proti spreminjanju Srbije v socnacionalistično provinco –, se ni samo nadaljeval, ampak se je celo razvil v enega najboljših praznikov dobre glasbe v Evropi.

Danes Exit praznuje 15. obletnico. Na Petrovaradinski trdnjavi v Novem Sadu bodo odprli festival na treh prizoriščih hkrati Bobo Knežević & Cotomasina, Freaky Fight for Freedom in Lion Black. V štirih dneh, kolikor bo trajala zabava za rojstni dan, poimenovana 15 Years of Sharing Love (15 let deljenja ljubezni), bo približno dvesto tisoč obiskovalcev, kolikor jih pričakujejo, lahko uživalo v koncertih velikanov, kot so Manu Chao, Motorhead, Faithless, Emeli Sandé, Eagles of Death Metal, Fear Factory, Hladno pivo, Rambo Amadeus in drugi.

Nočno življenje v Novem Sadu bo medtem začasno zamrlo, saj se bodo vsi preselili na Petrovaradinsko trdnjavo, ki ji že pravijo srbski Woodstock. Lani so v nizozemskem Groningenu razglasili Exit za »najboljši veliki evropski festival«, kar je veliko priznanje njegovim ustanoviteljem in organizatorjem.

Od stodnevne zabave, ki jo je spodbudil politični upor, do današnjega Exita kot ene najbolj prepoznavnih srbskih blagovnih znamk je minilo ne samo desetletje in pol, ampak je bil sklenjen tudi celoten krog velikega iskanja srbske mladine in tistega ne več tako mladega meščanskega razreda, ki še vedno potrebuje »izhod« iz zaprtega mentalnega sklopa, začinjenega s folklornim kičem, ozkosrčnim nacionalizmom in preračunljivim političnim protisvetovljanstvom.

Kako se je vse skupaj začelo

Direktor festivala Dušan Kovačević je prišel na fakulteto štiri leta pred prvim glasbenim zbiranjem oziroma ko je še vedno divjala vojna na Hrvaškem in v BiH, proti Srbiji so veljale sankcije, Slobodan Milošević pa je bil videti kakor večni vladar razbitin, ki so ostale od nekdanje Jugoslavije.

Kovačević se je z nekaterimi kolegi udeležil vseh protestov in sodeloval pri blokadah novosadske fakultete, na kateri so študirali,­ nato se je udeležil tudi velikega protestnega pohoda na Beograd. V politiki se s tem dejanjem ni veliko spremenilo, vendar so v družbi okoli njih čutili čedalje močnejšo potrebo po izhodu iz obupa, ki je pritiskal nanje.

Kovačević je takrat združil proteste s koncerti in odkar je leta 1998 naročil izdelavo velikanskega zidu iz stiropora, za katerim je igral Dragoljub Đuričić s svojimi bobnarji ter pospeševal ritem in višal frekvenco, dokler ni zid eksplodiral, je ta simbolični nastop jasno sporočal, da si mladi v Srbiji želijo v svet in da bi radi, da svet pride k njim. Tako se je začel Exit.

Vendar iz tedanje Jugoslavije ni bilo tako preprosto oditi, zato je Kovačević s koncertom, poimenovanim S pestjo v glavo, spodbudil nastanek gibanja Odpor v Vojvodini. Njihov simbol je bila pest, ki razbija peterokrako zvezdo. Toda ko zdaj pripoveduje o tem, vedno poudari, da je rdeča zvezda takrat simbolizirala Sloba, in ne Che Guevare, ter da so bili skupaj z njegovimi prijatelji takrat nekakšni predhodniki sedanje Sirize.

»To, kar je Slobo takrat počel nam,« je povedal Kovačević v nekem intervjuju, »se zdaj dogaja na svetovni ravni. In ne gre toliko za to, kako močno levičarski je danes nekdo, ampak kako globoko je na splošno globalna demokracija v ­težavah.«

Na ta vprašanja Exit odgovarja samo tako, da ponuja dobro glasbo in dosledno zavrača poskuse, s katerimi bi jih nekateri radi spolitizirali ter izkoristili za takšne ali drugačne strankarske cilje. Kovačević in njegova skupina so še naprej vabili čedalje boljše glasbene skupine in izvajalce z vsega sveta, vsako leto pa se na Petrovaradinski trdnjavi dogaja prav to, kar se je zgodilo, ko je eksplodiral tisti zid iz stiropora.

Ob zvokih vrhunskega rocka, r'n'b-ja, heavy metala ali punka tu vsakič eksplodira zatrta energija obiskovalcev, ki prihajajo na »srbski Woodstock« iz različnih razlogov, samo da bi zlili vse svoje tesnobe in neizpolnjene sanje v enotno slavljenje glasbe in ritma.

Nekdanja Jugoslavija

Kovačević ima brez lažne skromnosti svoj festival za edinega pravega naslednika Woodstocka (poleg festivala Glastonbury, dodaja), kajti Exit v nasprotju z večino drugih tovrstnih svetovnih dogodkov ne obstaja zato, da bi z njim zaslužili, ampak predvsem zato, da bi predstavili domači javnosti vedno nove glasbene skupine in vedno sveže izvajalce. To niso vedno najbolj znani glasbeniki, so pa tisti, o katerih organizatorji menijo, da ustvarjajo ali bodo ustvarjali nove glasbene smernice.

Tako so, denimo, psihedelični angleški rockerji Arctic Monkeys nastopili na Exitu precej pred tem, ko so postali svetovno znani, duo Moloko pa je prišel na vrhuncu kariere, vendar ne zato, ker bi jima ponudili visok honorar. Kratko malo se je razvedelo, je nekoč povedal britanski didžej in glasbenik Roni Size, »da je na svetu neki kraj, kamor prideš, prirediš koncert in si nato tako navdihnjen, da takoj odhitiš v studio in posnameš novo ploščo. Ta kraj se imenuje Exit v Srbiji«.

Kljub temu se je Exit v zadnjih petnajstih letih spremenil v turistični magnet in Srbiji prinaša vsaj petnajst milijonov evrov letno. CNN mu je posvetil posebno oddajo, v kateri je ocenil, da mednarodna promocija Srbije, povezana s tem festivalom, privabi še dodatnih devetdeset milijonov. Zato ni nenavadno, da je Exit poleg Novaka Đokovića in letalskega prevoznika Air Serbia letos postal ena od najpomembnejših srbskih blagovnih znamk.

Ko so novinarji vprašali Kovačevića, zakaj je Exit postal tako pomemben, je brez razmišljanja odgovoril: »Nekdanja Jugoslavija.« Bili smo, je pojasnil, edina država v vzhodnem bloku, ki je imela rock koncerte, filmske zvezde iz tujine in derivate hipijevskega gibanja. »Mi smo vedeli, kaj nam manjka v devetdesetih, v nasprotju s tistimi iz Češke, Madžarske, Rusije ... Njim se je po padcu berlinskega zidu vse zdelo novo. Učili so se plavati v morju pri petindvajsetih.« Srbi pa so dobro vedeli, kaj so izgubili. Nato se je pojavil Exit, ki na Petrovaradinsko trdnjavo ni pripeljal samo tujih imen, ampak tudi sodobne dileme o svetovnem dogajanju, demokraciji in svobodi, ki jo ogroža neki globalni »Slobo Milošević«.

Exit je pogosto počel to, za kar politiki niso imeli dovolj poguma. Leta 2005 so njegovi organizatorji hoteli izraziti spoštovanje žrtvam srebreniškega pokola, vendar to ni bilo tako preprosto. Odzivi dela srbske javnosti so bili ostri, pritiski Srbske radikalne stranke pa velikanski. Večino pripravljenih dejavnosti so morali odpovedati.

Kljub temu Exit še naprej zastavlja vprašanje, ki so ga postavili že na festivalu leta 2002: »Srbija, ali si pripravljena na prihodnost?« Že zato je pomembno, da se nadaljuje in ponuja izhod iz kroga, ki se pravkar spet vrti v brezupnem stanju duševne amnezije. Morda je treba samo pozorno prisluhniti vsaki besedi, ki jo bodo od četrtka do nedelje odpeli na Petrovaradinski trdnjavi v Novem Sadu.

Povezane novice

Exit ponovno nominiran za najboljši evropski festival
19. november ob 09:00
V nominaciji za European Festival Awards mu konkurenco dela še 9 velikih festivalov po Evropi.
Prijavi sovražni govor