Damjan Damjanovič: Filharmonija je odličen orkester

Direktor Slovenske filharmonije pravi, da so konflikti normalni, govoriti o disharmoniji v filharmoniji pa je neupravičeno pretiravanje.

Thu, 04.02.2016, 08:00

Več prodanih abonmajev SF

Damjanovič: Že v zdajšnji sezoni smo iz materiala, ki smo ga pripravili v oranžnem in modrem abonmaju, naredili še študentskega, ki je doživel lep odziv. Podatki o prodaji abonmajev kažejo – to se nam je zgodilo prvič po dolgem času – da se je skupno število abonmajev v primerjavi s prejšnjimi leti povečalo, še predvsem smo bili veseli devetdesetih študentov.

V prihodnosti bi radi našli možnosti, da bi zelo konkretno nagovarjali posamezne ciljne skupine poslušalcev; naši abonmaji naj bi zadovoljevali želje široke publike, kar je seveda neizvedljivo. Veliko abonentov je starejših in pričakujejo uveljavljene profile abonmajev, je pa seveda še veliko možnosti, da v dvorano SF (nismo lastniki Gallusove dvorane CD, zato je tam terminsko usklajevanje težje) privabimo ljudi, ki doslej niso zahajali na naše abonmajske koncerte

Decembra je direktor Slovenske filharmonije Damjan Damjanovič z izjavo o poljubnih obveznostih in nikakršni odgovornosti zaposlenih razburil filharmonike. Direktor SF trdi, da so konflikti normalni, a da filharmonija nikakor ni disharmonična, ravno narobe, je odličen orkester.

Sindikati so se na direktorjevo izjavo odzvali in zahtevali njegovo opravičilo, a ga niso dočakali, postregli pa so tudi z nizom tem, ki v filharmoniji vzbujajo nezadovoljstvo.

Med očitki zaposlenih so bila na prvem mestu vprašanja, ki zadevajo obremenjenost glasbenikov in načini napredovanj, a Damjanovič, ki je na očitke odgovoril, da gre le za njegovo oceno stanja in razmer, v katerih delajo v SF, zdaj dodaja, da je govoriti o disharmoniji v filharmoniji neupravičeno pretiravanje.

Gospod Damjanovič, pisanje o zadevah v SF sem v časniku naslovil z disharmonijo. Kaj je ta hip najbolj razglašenega v instituciji – razmerje med direktorjem in zaposlenimi? Za svoje izjave se niste opravičili, kakor so zahtevali sindikati, češ da imate dobre razloge za to. Nekakšna pat pozicija?

Ne, sploh ne, pretiravati s tem, da je v Slovenski filharmoniji velika disharmonija, ni treba, to bi bilo neupravičeno. Ljudje, če res delamo, seveda pridemo v konfliktne situacije, v takšno ali drugačno nasprotje mnenj. Moj tako imenovani spor z nekaterimi zaposlenimi v SF traja že kar nekaj let in v bistvu so zmeraj najbolj sporna tematika napredovanja zaposlenih znotraj zavoda.

Pri denarju, kot si lahko mislimo, se običajno vse konča. Zdajle imam dve tožbi na delovnem sodišču, ker da nisem odobril dveh napredovanj. A pravila za napredovanje so znana, tudi na seji sveta zavoda smo parlamentirali o tem, kar seveda ni nobena skrivnost. To, da nekateri zaposleni pričakujejo več od tistega, kar bi jim sicer pripadalo in kar bi jim lahko dodelil, je povsem vsakdanje dogajanje. V mojem primeru je opozicija znotraj zavoda, a govoriti o disharmoniji v globalni situaciji bi bilo pretirano že zaradi uspehov, ki jih v SF dosegamo.

S tem se strinja tudi predstavnik zaposlenih, ko pravi, da je SF nadpovprečno dober orkester.

Seveda, tako je, konec koncev to potrjuje tudi sveža novica, da so nas pri Opera News z Ano Netrebko postavili na tretje mesto najboljših dosežkov v lanskem letu. To zgovorno govori o našem delu. Ocenjujem, da so bili sindikati, ki so zahtevali od mene opravičilo, zavedeni od male skupine zaposlenih, ki se je v enem od vaših prejšnjih člankov tudi razkrila, njihova argumentacija nima konkretne teže, zanimivo pa je, da sta v to zgodbo vključena akterja – bivši direktor SF gospod Šinigoj in gospod Klemen Hvala, predsednik in umetniški vodja samostojnega društva Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije, ki je na neki način recimo lahko lahka konkurenca samemu zavodu (kar je bilo dokazano s producentstvom festivala Maribor). Kako so uspešni, pa kažejo podatki Supervizorja, saj so iz javnih sredstev pridobili 1.900.000 evrov. Menim, da dodatni komentar ni potreben.

Filharmonijo vodite že tretji mandat. So bile, ko ste prišli v hišo, zadeve podobne, ste se takoj srečali z istimi problemi?

Napredovanja so bila vedno problematična, sistem, ki se uporablja, je iz devetdesetih let, malce so ga modificirali v času ministra Viranta, ne ravno posebej uspešno. To bo vedno kamen spotike. Interes zaposlenih je zmeraj, da gredo plače navzgor, sindikati se borijo za to, dosežejo svoje, druga zgodba pa je, kakšna je realizacija našega financerja. Okarali so me, da sem imel v preteklosti mehke kriterije in da moram spoštovati dejanske kriterije ob točkovanju za nazive priznani ali vrhunski glasbenik. Pri rednih napredovanjih ni bilo v našem zavodu nikdar nič spornega.

Kakšen je vpliv orkestra in zbora na umetniško vodenje? Vemo, da je v zadnjih letih orkester vodilo več tujih dirigentov.

Ustanovitveni akt jasno opredeljuje, kakšno je vodenje SF, vodi ga direktor, ki si za posamezna področja izbere pomočnike; jaz imam dva, za finance in za delo z zborom, za delo z orkestrom pa ima pogodbo šef dirigent. To, da orkester in zbor nimata velikega vpliva na vodenje, je praksa vsepovsod po svetu, le v izjemnih primerih (taki sta berlinska in dunajska filharmonija) je drugače. SF je v sistemu javnega sektorja in vsi smo javni uslužbenci. Drugačen status bi omogočal drugačen razvoj.

Na očitke o preobremenjenosti zaposlenih v orkestru odgovarjate z zapisnikom inšpektorata za delo iz lanskega decembra, kjer piše, da večina zaposlenih ne dosega polne realizacije.

Poklic umetnika ni primerljiv z nobenim drugim poklicem, tako pač je, čeprav je slišati čudno. Tudi sam sem bil glasbenik in vem, kako veliko psihofizično breme je izvesti tri in pol urni ali peturni termin, koliko truda moraš vložiti v individualno delo. Znova in znova vsem, tudi inšpektorjem dokazujem, čemu je tako in da za vrhunske rezultate potrebujemo najmanj tak orkester, kakršen je sedaj. Če bi ga zdesetkali, bi dobili manjši orkester, ki ne bi imel veliko možnosti za doseganje visokih rezultatov. Je pa res, da so zasedbe ob posameznih projektih različne, za Mozarta manjše, za velike simfonije veliko večje. Ob posameznih projektih se lahko zgodi, da je obremenitev netipično visoka, a to kompenziramo v naslednjih mesecih, letna obremenitev nikdar ne preseže zakonsko določene. Sindikalni zaupnik bi ob dokazovanju preobremenjenosti lahko dodal še, da smo v zavodu med usklajevanjem sistemizacije znižali normative, spremenila se je mesečna obveznost članov orkestra.

Eden od problemov SF se zdi problematika solističnega in komornega igranja, s tem v zvezi pa tudi abonmajski model. Vi bi doslejšnjo abonmajsko politiko radi spremenili?

Solistično in komorno igranje je bil eden od mojih predlogov, ki bi šel v prid zaposlenim pri napredovanjih. Načeloma so kriteriji strogi, napreduje lahko tisti, ki ima nastope z matičnim orkestrom z bolj ali manj zahtevno kreacijo, moj predlog pa je bil, da se vse to izpelje z matičnim zavodom, s tem bi pridobili programske razširitve, ki bi posegale v komorno muziciranje, kar pa še ne bi pomenilo, da bi zaposleni ne smeli tako ali drugače muzicirati zunaj delovnega časa. Kdor bi to sprejel, bi sprejel, kdor ne, pač ne. Tak predlog je posameznike in sindikaliste razburil, zato sem ga opustil. Ostaja vprašanje, kako bodo zaposleni lahko napredovali, če ne bodo izpolnjevali meril, ki jih določa aktualni pravilnik.

Kako pa ob tem zadostiti željam, da bi abonmajski repertoar bolj skrbel za slovensko glasbeno literaturo?

Zavedamo se, da moramo igrati aktualna slovenska dela komponistov vseh generacij, ob kopici različnih stilov je vse nemogoče strniti v dva abonmajska cikla. Imamo zamisel, da bi desetletja uveljavljeni sistem delno spremenili, tako da bi objavili razpis za slovenska dela, jih ocenili in uvrstili v abonma. Trudimo pa se tudi vključiti svoje glasbenike v abonmajske in druge programe, a jih trenutno za njihovo solistično delo zaradi zakonodaje ne moremo pravično nagraditi.

Prijavi sovražni govor