Tiskane izdaje
Uspešnica Holding on, ki jo je Gregory Porter prelil tudi v plesno - techno verzijo z britanskim elektro duom Disclosure, je koncert uvedla v precej mehkejšem zvoku in umirjenem ritmu, kot na Ibizi, kjer je Porter že pred leti ob podpori didžeja zabaval plešočo množico razgaljenih teles. Prizor, ko pisanim rejverjem kliče, »dvignite roke v zrak«, se nekako ne sklada s podobo soul pevca, ki svojo iskreno avtoizpovedno poezijo preliva v spevne skladbe in se, vsaj tako se zdi, ne meni za komercialni uspeh, ki ga je vmes doletel. Ko pa jim zakliče: »To je le malo drugačna cerkev,« se podoba o njem spet postavi na svoje mesto.
Porter je od očeta podedoval glas, od matere, pridigarke pa karizmo in sposobnost nagovarjanja množic. Kombinacija, ki mu, odkar nastopa po svetovnih odrih, služi za svojevrstno mobilizacijo ljubiteljev njegove glasbe. Njegove kongregacije preplavlja vera v ljubezen. In kot kaže, je sodobni pridigar prišel ob pravem času, kajti polne dvorane po vsem svetu prisluhnejo njegovemu sporočilu.
Sporočilo v njegovih nastopih je jasno. Nosi težo in trka na družbeno vest. Glasbena pridiga je strukturirana tako, kot bi jo spisal sam Martin Luther King Jr. Čeprav je v Ljubljani tokrat predstavljal lani izdani album Take Me To The Alley, ki je dosledno, a nekoliko bolj baladno nadaljevanje tem, zastavljenih v predhodnem albumu Liquid Spirit, je bil koncert energičen in bolj groovy kot bluesy. Repertoar so sestavljale pesmi iz obeh omenjenih albumov in tkale domišljen koncept.
Premišljena struktura
Najprej nas je s skladbo On My Way To Harlem spomnil na svoje glasbene začetke in vplive ter zapel hvalnico svojemu vzorniku Marvinu Gayu. Z vzklikom What's Going On? je delno že začrtal smer v družbeno tematiko, ki je sledila v drugem delu. Sledila je naslovna skladba zadnjega albuma Take Me To The Alley, balada o izgubljenih, lačnih in osamljenih, ki jim je s svojo krščansko dobroto v svojem pridigarskem poslanstvu pomagala njegova mati. V naslednjih dveh pesmih je izpel svojo ljubezen do sina (Don't Loose your Steam) in žene (Consequence of Love), v kateri poje, da ljubezen ni sama po sebi umevna in se je zanjo treba boriti. Ko je občinstvu skozi pesmi predstavil svojo ožjo družino, oziroma naklonjenost do nje, in vzpostavil z njim intimno vez, je ugotovil, da je v »tej lepi dvorani prav dober vibe.« Dušepolnim (soulful) ljudem Ljubljane je nato zapovedal, naj zaploskajo v ritmu svojega srca in razlegel se je zvok uspešnice Liquid Spirit, ki je prisotne popolnoma razvnel.
Doživetemu duetu s klavirjem je sledil basistični solo, pretkan s popularnimi vložki, ki jih je občinstvo poznavalsko pozdravilo z aplavzom. Nasploh je publika vsak instrumentalni solo nagradila z aplavzom, vzkliki in žvižgi in tako izkazovala poznavanje jazzovskega koncertnega bontona. Nihče sicer ni skočil na noge in zaplesal, kar bi se ob vsej tej ritmični glasbi gotovo zgodilo v kakšni manj zadržani skupnosti. Še posebej ko se je zaslišala znana basovska linija skladbe Papa Was A Rolling Stone - Porterjev osebni poklon zapuščini obdobja Motowna.
Ko je dodobra dvignil temperaturo v dvorani, je vedel, kaj mu je storiti. Z enako intenco, izpričati zvestobo glasbeni tradiciji, je odpel pesem Musical Genocide, kjer je z vzkliki obujal spomin na velikane glasbenega porekla, ki mu pripada. Bill Withers, Roy Ayers, Stevie Wonder, Ella Fitzgerald (ki bi danes praznovala sto let), Sarah Vaughan, John Coltrane, Sammy Davis jr., Marvin Gay, Nat King Cole ... Še vedno v ritmu Musical Genocide, je začel peti pesem Nature Boy in preteklost združil s sedanjostjo.
Romantik in borec
Dodobra odprto občinstvo je zmehčal še s svojo uspešnico Hey Laura, preden je v mehko tkivo poslušalstva zabodel z družbenokritično ostjo. V presunljivi interpretaciji ene od črnskih delovnih pesmi, je njegov medeni bariton zapel z glasovi izčrpanih, a z upanjem prežetih črnskih sužnjev na bombažnih poljih, odzvanjal v ritmu krampov in lopat razčlovečenih zapornikov in vseh ponižanih delavcev sveta, ki so jih zgodovinske krivice oropale človeškega dostojanstva. »Delo, delo, delo, delo ...« je zamaknjeno odmevala njegova mantra, medtem pa se je skladba že prevesila v znan jazzovski standard Work Song Nata Adderleya, z orgelsko spremljavo. Zdaj je Gallusova dvorana z mogočnimi orglami ob strani res spominjala na kakšno katedralo in samo čakali smo, kdaj bo po prehodu v parterju nekdo stekel do oltarja, padel na kolena in v transu začel klicati odrešenika.
To se seveda v Ljubljani ni zgodilo, so pa prisotni sramežljivo in tiho na Porterjevo pobudo pritegnili k prepevanju pesmi There Will Be No Love Dying Here.
Če nas je pred tremi leti zapustil z mantro Got to be Free! (Bodi svoboden), je tokrat v luči aktualnih dogodkov na ameriških tleh zaključil z udarno, revolucionarno pesmijo 1960 What, v kateri se spominja dogodkov, ki so zaznamovali gibanje za državljanske pravice temnopoltih Američanov, posebej umora Martina Luthra Kinga Jr. leta 1968. Gregory Porter je tako potrdil svoj sloves romantika in borca za pravice hkrati in pričujoče krstil v svoji očiščujoči zvočni kopeli.
