Gil Evans Project: Skozi kompleksne partiture do bistva umetnika

Skladatelj in dirigent Ryan Truesdell danes v Cankarjevem domu z Big Bandom RTV in glasbo pomembnega jazzovskega skladatelja.

Objavljeno
22. april 2015 18.10
Tina Lešničar
Tina Lešničar

»Glasbo sva slišala na enak način. Imel je navado poglobiti se v skladbo in iz nje izvleči podrobnosti, ki jih kdo drug sploh ne bi slišal. Gil je bil mislec,« se je svojega srečanja s kanadskim pianistom, skladateljem in aranžerjem Gilom Evansom spominjal tedaj enaindvajsetletni Miles Davis.

Njuno sodelovanje je v petdesetih letih obrodilo nekaj najboljših jazzovskih plošč v zgodovini glasbe, med njimi Sketches of Spain, Miles Ahead in Porgy and Bess.

Obsežno glasbeno zapuščino Gila Evansa, ki je pomembno vplival na razvoj cool jazza, modalnega jazza pa tudi fusiona, zdaj ohranja in oživlja Ryan Truesdell, glasbenik in skladatelj, ki je zbral in uredil njegove izvirne rokopise in ima ekskluzivne pravice za izvajanje Evansove glasbe. Njegove še neizvedene skladbe je izdal na plošči Centennial – Newly Discovered Works of Gil Evans in zanjo prejel grammyja.

Kdaj ste se prvič srečali z glasbo Gila Evansa in kaj vas je pri njej pritegnilo, da ste se lotili tega velikega projekta?

Ko sem bil v srednji šoli, sem igral saksofon in v trgovini s ploščami sem iskal albume, na katerih igra saksofonist Cannonball Adderley. Našel sem album Porgy and Bess in ga kupil. Poznal sem glasbo big bandov, ampak še nikoli nisem slišal česa takega. Pozabil sem na Adderleyja in se naslednji dan vrnil v trgovino po plošče Gila Evansa. Kupil sem vse, na katerih je sodeloval. Očaran sem bil nad kombinacijo klasične orkestracije, barv in harmonij in jazzovske improvizacije, njegova glasba je popolna mešanica obeh strani. Zgodila se je ljubezen na prvi sluh.

Bolj kot skladatelj je Evans poznan kot aranžer, ki je sodeloval z mnogimi glasbeniki. Posebej je slovel po aranžmajih za večje zasedbe, v katere je vpeljeval inštrumente, netipične za jazz.

Čeprav je resda napisal malo izvirnih skladb, nanj nikoli nisem gledal zgolj kot na aranžerja. Imel je neverjetno sposobnost skladbo prirediti na povsem svoj način, ji vtisniti svoj pečat. Njegov slog pisanja je bil razpoznaven in edinstven. Glasbeno se je navdihoval pri Ravelu, Debussyju in klasikih in zato v orkestracije vključeval tudi »klasične« inštrumente - francoski rog, tubo, flavto, pikolo, fagot ... Jazzovska skupnost je bila šokirana - moj bog, uporabil je oboo!

Projekta ste se lotili analitično. Je bilo težko priti do njegovih del?

Ker sem tudi sam skladatelj, so me zanimali predvsem njegovi komponistični prijemi. Da bi njegovo glasbo res razumel, sem se trudil priti čim bližje viru. Skladateljica Maria Schneider, s katero sodelujem, me je predstavila njegovi družini, ki ima avtorske pravice za njegovo glasbo. Vsake toliko so mi pustili, da sem pokukal v originalne partiture, leta 2009 pa sem začel za družino Evans urejati Gilovo zapuščino. Šele ko pogledaš celoten opus nekega umetnika, vidiš veliko sliko in dobiš občutek, kako se je njegova glasba razvijala. Bil sem zelo presenečen, ko sem spoznal, koliko njegove glasbe sploh še ni bilo izvedene.

Takih del je bilo več kot petdeset. Zakaj niso bila izvedena?

Delno jih v obtok ni dala njegova družina, ki je hotela ohraniti skrb nad tem, kdo glasbo izvaja. Po drugi strani pa je bil Gil v večji meri aranžer, ne skladatelj, in zato ni imel pravic za izvajanje te glasbe. Najbrž bi posnel več svoje glasbe, če bi imel čas, denar in ostala sredstva. Zdaj namesto njega to počnem jaz.

Umetnikovo delo izraža tudi njegovo osebnost. Kakšen človek je bil Gil Evans?

Žal se nikoli nisva srečala v živo. Umrl je, ko sem imel 8 let. A zdi se mi, da sem ga skozi njegovo glasbo spoznal še bolj intimno. Po pripovedovanju ljudi, ki so ga poznali, je bil zelo prijeten človek, strasten in edinstven. Obdajala ga je posebna aura in ko je vstopil v studio, so bojda vsi utihnili, bilo je kot bi se ustavil čas. Kakor v filmu. In to veje tudi iz načina, kako je pisal glasbo.

Seveda je imel tudi svoje slabe dneve, frustracije. Njegova slaba stran je bila gotovo to, da ni hotel imeti nič s poslovnim delom svojega poklica. Vso skrb za posle, logistiko turnej in celo plačevanje članom benda je prevzela njegova žena Anita. Včasih se je raje izognil turneji, kot da bi se moral ukvarjati s temi stvarmi. Pomembna mu je bila samo glasba.

V sedemdesetih in osemdesetih letih je dobil veliko ponudb, da bi sodeloval z znanimi pop glasbeniki, kot je bil projekt s Stingom. Tega je sicer izpeljal leto dni, preden je umrl 1988., ampak zavrnil številne druge, ker se mu glasba ni zdela zanimiva. Raje, kot da bi za sto tisoč dolarjev sodeloval z neko pop zvezdo, je za tisočaka delal z neznanim, a obetavnim saksofonistom.

Bojda njegove skladbe orkestrom predstavljajo precejšen izziv. Kakšen repertoar boste nocoj izvedli z Big Bendom RTV Slovenija?

Gilovo pisanje je nekoliko zavajajoče, saj si je samo iz not težko predstavljati, kar se na koncu dejansko sliši. Vendar izvirnih partitur ne poenostavljam, da jih je lažje brati, saj si želim, da glasbeniki dobijo občutek njegovega pisanja in ritma, kot ga je čutil sam. Ta glasba je zelo zahtevna, celo za klasične orkestre, ki obvladajo prej omenjena pihala.

Danes ni veliko glasbenikov, ki bi igrali več inštrumentov - poleg saksofona še klarinet, flavto in oboo recimo, zato repertoar prilagajam danim možnostim. Nocoj bomo zaigrali nekaj skladb iz obdobja sodelovanja s Claudom Thornhillom, skladbe z mojih plošč Lines of Colors in Centennial, pa tudi iz njegovega albuma Out of the Cool. Veliko bendov sploh prvič izvaja njegovo glasbo in počaščen sem, da jih pri tem lahko vodim.