Melissa Aldana: »Glasba preglasi vse predsodke«

Saksofonistka svetovnega slovesa Melissa Aldana te dni poučuje na glasbeni delavnici v Velenju, kjer bo danes tudi nastopila.
Objavljeno
28. februar 2018 12.27
Tina Lešničar
Tina Lešničar

Devetindvajsetletna saksofonistka iz Čila z izdelanim izrazom, ki ga primerjajo s kolosalnim zvokom Sonnyja Rollinsa, ni prepričala le kritičnih peres,­ pač pa so jo takoj priznale in posvojile tudi legende jazza, kot sta Wayne Shorter in ­Jimmy Heath. Glasbenica, ki je diplomirala na bostonski univerzi Berklee in postaja zvezdnica svetovnih jazzovskih odrov, se trenutno mudi v Velenju, kjer je mentorica na Kreativni jazz kliniki Velenje, ki jo je obudil njen mož, saksofonist Jure Pukl. Melissa Aldana bo nocoj predstavila svojo glasbo tudi na koncertu v Galeriji v Velenju.

Prihajate iz glasbene družine. Vaš ded in oče, ki vas je vzel v uk, sta bila saksofonista. Je bilo težko imeti starša za učitelja?

Najprej me oče ni hotel učiti, naša kultura je bolj patriarhalna, rekel je, da ta inštrument ni za punce. Takrat v Čilu ni bilo saksofonistke. Potem je videl, da mislim resno. Prvič, ko sem prijela v roke saksofon, sem se zaljubila v ta inštrument. Oče mi je pokazal osnove tehnike igranja, pojasnil osnove teorije, potem pa sva predvsem poslušala sole velikih saksofonistov in jih preigravala brez not, po posluhu. Preden sem znala brati note, sem se naučila slišati zvok, fraze, glasbeni besednjak določenega glasbenika, Sonnyja Rollinsa, Michaela Breckerja, Charlieja Parkerja, Cannonballa Adderleyja. Pozorna sem bila na odnose med inštrumenti, odzivanje glasbenikov na igranje drug drugega. Glasbo res dojameš šele, ko se zaveš čustev in konceptov v njej. Z imitiranjem in transkribiranjem sem dobila veliko informacij in navdiha.

Vam je bilo zaradi vseh teh ­vplivov težje najti svoj zvok?

Še vedno ga iščem. To je naravni proces. Vse, kar si kdaj poslušal, in vsi vtisi ostanejo v tebi, so kot zakladnica znanja, iz katere lahko črpaš, kar želiš v določenem trenutku. Zmešate malo Mika Turnerja, Colemana Hawkinsa, malo čebule, piščanca in riža … (smeh) Tvoj zvok nastane, ko filtriraš stvari skozi svoje življenjske izkušnje in jih interpretiraš po svoje. A ta zgodovina je v tvojem zvoku vedno prisotna, sliši se, od kod izhajaš. Zelo pomembno je, da jazz glasbenik ve, kaj sta počela Parker in Hawkins, četudi te glasbe ne bo igral tako, ampak zavedati se mora, da sta mu onadva utrla pot.


Glasbena spletna stran Burning Ambulance je objavila vaš pogovor s Sonnyjem Rollinsom, ki je od mladih let vaš vzornik. Kaj, kar vam je zaupal, vam je najbolj leglo na dušo?

Govoril mi je o tem, da ga ljubezen do glasbe, igranja in želja, da bi postal še boljši, nista zapustili niti pri 88 letih. Rekel je, da moraš slediti srcu in je pomembna le ljubezen do igranja, ne pa to, kar mislijo promotorji in pišejo kritiki. Povedal mi je tudi, da še vedno vsak dan vadi.

Tudi vi veliko vadite?

Vadim vsak dan po več ur. Biti glasbenik je poslanstvo in zahteva življenjsko predanost. Glasbenik mora biti vedno lačen novega znanja. Naše delo ni le večerni nastop v klubu, ampak tudi dolge ure vaje pred tem. Seveda nisi vsak dan v formi in osredotočen, a gre za konsistenco, ki obrodi na dolgi rok. Vadimo zato, da se osvobodimo. Da se znebimo ovir, ki sicer motijo pretok misli in idej, ki si jih želimo izpovedati skozi inštrument.

Pri štiriindvajsetih letih ste zmagali na tekmovanju Thelonious Monk International Jazz Saxophone Competition kot prva ženska in prva Južnoameričanka. Vas je ta dogodek izstrelil na velike odre?

Gotovo. Čeprav nerada slišim opredelitev 'prva ženska', se zavedam, da je to velika reč. Ljudje še danes govorijo o tem. Spoznala sem veliko ljudi, dobila menedžerja, agenta, kar mi je odprlo vrata v glasbeni posel, v katerega je sicer težko prodreti.

Torej vas moti, ko poudarjajo, da ste ženska glasbenica?

Velikokrat po koncertu mi kdo stisne roko in reče, da še ni slišal ženske tako igrati. Vem, da s tem ne misli nič slabega. To, da sem ženska in prihajam iz Čila, je nekaj, kar me naredi prepoznavno v množici dobrih saksofonistov. A na koncu je pomembno le to, kako igraš, kako močna je tvoja glasba in kakšno je tvoje ­sporočilo.

Ste članica zasedbe Woman to Woman, okteta glasbenic, ki nastopa na manifestacijah, kot sta mednarodni ženski jazz festival v Sydneyju in večer Jazz Ladies na festivalu v Umbriji.

Naj povem, da se nobena ni strinjala s tem imenom skupine, zato smo ga spremenile v Artemis. Skupini sem se pridružila zato, ker so v njej dobre glasbenice, kot na primer pevka Cécile McLorin Salvant in trobentačica Ingrid Jensen, ki ju zelo spoštujem. Promotorji so nam nadeli tako ime, ker se danes to prodaja. Kar je precej žalostno.

Kaj menite o naraščajočem feminizmu tudi v glasbenem svetu?

Dobro je, da družba posveča pozornost ženskam, kar je zlasti pomembno za mlajšo generacijo glasbenic, ki se šele vzpostavlja. A včasih se mi zdi, da gredo stvari v napačno smer. Nekateri jazzovski festivali uvajajo kvote in to je videti prav žalostno. Ni jasno, ali si tam zato, ker jim je všeč tvoja glasba, ali le zaradi dejstva, da si ženska. Seveda v jazzu ni ravnotežja med spoloma. Osebno si želim le igrati z dobrimi glasbeniki in glasbenicami. Pika.

Afera #jaztudi je oplazila tudi jazzovski svet. Kako je to vplivalo na newyorško sceno?

To je občutljiva tema, ki ni enoznačna in primerov ne gre posploševati. Žensk v jazzu res ni veliko in na kakšnem jam sessionu se zgodi, da ti kdo nameni 'napačen' pogled, prišepne neprimeren kompliment, ampak menim, da je to daleč od spolnega nadlegovanja. Morda imam srečo, ker nimam slabih izkušenj z moškimi. Morda pa sem nekoliko bolj popustljiva tudi zato, ker prihajam iz Južne Amerike, iz kulture, v kateri je požvižgavanje za dekleti nekaj vsakdanjega. Po ulicah Santiaga ne moreš, ne da bi vsaj nekaj moških zaklicalo za tabo. A to jemljem kot neškodljivo flirtanje.

Na konferenci Evropske jazzovske mreže smo na pogovoru o uravnoteženosti med spoloma v jazzu slišali, da ženske na splošno niso dobre v improvizaciji zaradi vzgoje, saj družba pri dečkih spodbuja drznost, raziskovalnost in se zato lažje podajajo v neznano kot deklice, ki morajo biti zanesljive, zmerne in odgovorne.

Vau! Zaradi takih ugotovitev je treba postaviti na prvo mesto glasbo, ne spola. Na žalost pa promotorji razmišljajo na tak način. Utišaš jih lahko samo z dobro glasbo. Zato pravim, spoznajte svoj inštrument in se naučite izvabiti hudiča iz njega. To vas bo ločilo od drugih. Glasba preglasi vse predsodke.

Ko ste zmagali na Monkovem tekmovanju, so v časniku The Washington Post zapisali, da predstavljate nove možnosti in smeri v jazzu. Kako vidite prihodnost jazza?

Danes je na sceni veliko zanimivih in dobrih mladih glasbenikov, ki pa jih širša javnost ne pozna. V New Yorku je slišati veliko lepe, nove, vznemirljive glasbe, ki se razvija v različne smeri. Ne verjamem, da se bo naenkrat pojavil nekdo, ki bo odkril nekaj novega. Vsi umetniki se napajajo pri tem, kar so drugi ustvarili pred njimi. Tisto, kar je novo in drugačno, je osebna izpoved posameznega glasbenika. Njegova občutja, njegove izkušnje in inovativen način izražanja.

Končajva s Sonnyjem Rollinsom. Med pogovorom sta odprla tudi temo o težavah v življenju profesionalnega glasbenika. Kako utrujajoča so potovanja, kako težko je izpolnjevati pričakovanja promotorjev … o teh stvareh glasbenike redko slišimo govoriti.

Od njega sem hotela dobiti nasvet, ki bi mi pomagal prebroditi težave, s katerimi sem se takrat spoprijemala. To, da smo nenehno na poti, zveni razburljivo, ampak v resnici te naporen ritem zelo utrudi. Čezoceanski leti, vsak dan koncert v drugi državi, dolge noči in vstajanje ob nemogočih urah … Časa za vajo je malo in hitro se te poloti negotovost. Hotela sem vedeti, kako se pripravi, da je na odru vedno stoodstoten, četudi je neprespan po dolgi poti ali pa preprosto ni njegov dan. Rekel je, da je to nekaj, kar je treba vzeti v zakup – vse za ljubezen do glasbe. To je del profesionalnosti poklica. Najbrž težave z negotovostjo z leti izginejo, ko je tvoja osebnost zgrajena, trdnejša in ko se zavedaš svojih slabosti in prednosti. Negotovost nas spremlja vse življenje, a naučiti se moramo biti močni ter se znebiti zunanjih vplivov in predvsem zaupati lastnemu občutku.