Tiskane izdaje
Resda njihov skoraj najbolj prepoznaven komad, morebiti nekoliko predivji za tole mrzlo jutro, a prebudili se bomo nedvomno. Sploh ob finalu, tam od tretje minute dalje, kjer zareže kitara in ritem ponori v višave, da mu je težko slediti. Podobno je bilo tudi pred tednom dni, ko je samsvoj trio iz Los Angelesa poskrbel, da ponedeljkov večer ni bil niti slučajno ponedeljkasto rutinski, pač pa je malo Komuno kar privzdigovalo od tal. Resda so se orientirali na najnovejši album Mess, vseeno pa so pričujoči komad prihranili za konec z zavedanjem, da bo, če ne že kateri drugi, ta zagotovo poskrbel za ekstazo občinstva. In je.
Le dobro uro trajajoč koncert je bil tako poln in pester, da bi bil več kot polurni podaljšek morebiti že kar nekoliko naporen, čeprav po odzivih v dvorani sodeč, ne bi imel nihče nič proti. Utrgani Angus Andrew, ki je pred leti na Trnfestu nastopil v nekakšni spalni srajci, shiran kot Jezus, si je tokrat privoščil plastično rumeno vetrovko, pod katero se je s kar nekaj dodatnimi kilogrami fino znojil, a je izpolnila svoje poslanstvo – kar nekaj časa je bil face off, s pod kapuco od zadaj navspred počesanimi lasmi, predvsem pa se je imidž skladal z muziko, ki jo Liarsi delajo v zadnjem času: skoraj bi lahko zatrdili, da ima nekaj komadov raversko podstat, kar po svoje niti ne čudi, glede na to, da imajo povsem dostojno elektronsko mašinerijo, ki jo upravlja fantè s pridno frizuro Aaron Hemphill, a ko skupaj z bobnarjem Julianom Grossom vključijo še kitaro, nastane nedoumljiva mešanica, ki pozitivno prizadene še tako zapriseženega privrženca rockerski tradiciji.
Ugotovi namreč, da se tudi v njem skriva 'mini flešer', ki bi dvignil roke in se pridružil valujoči množici, zamaknjeni v ponavljajočih se rave ritmih. Liarsi to znajo. In bilo je dobro. Naddobro.
