Glasba za dobro jutro: Pearl Jam, Black

Pred četrt stoletja je glasbena industrija pet mladeničev iz Pearl Jam izstrelila med zvezdnike, z albumom Ten so bili po Nirvani najvidnejši predstavniki grungea, Stephen Thomas Erlewine iz ALLMusic jih je označil za najbolj priljubljene ameriške rockerje 90. let. A glasbenikom je bilo le do rock 'n' rolla. Tudi revija The Rolling Stone je leta 2007 navedla, da so seatleški rockerji v vseh prihodnjih letih nalašč porabili veliko energije, da so se »znebili« slave. Skupina je v četrt stoletja posnela deset studijskih plošč - komercialno zelo različno uspešnih, a vselej enako iskrenih.

Na omenjenem prvencu Ten (1991) so fantje polnili dvorane in stadione zlasti s pesmimi Even Flow, Alive, Jeremy, Oceans, a v večnost so se zapisali s peto pesmijo zapovrstjo Black, ki jim je tako osebna in v katero sta zlasti pevec Eddie Vedder in kitarist Stone Gossard vložila toliko sebe, da je sprva sploh niso hoteli posneti. Niti ko je založba Epic Records, ki je v pesmi odkrila izjemen potencial, zahtevala, naj jo izdajo kot singelco. A pesem se je nekako kar »spontano« povzpela na vrh lestvic.

Še danes, po 25 letih, jo fantje igrajo v klubih. In to z nič manjšim žarom. Še danes že v zrelih letih Eddie Vedder poje monolog o zlomljenem srcu in odtujeni ljubezni. In glasbeniki jo igrajo s takšno strastjo, kakor da bi Black nastal včeraj. In z njimi občinstvo. In to je ena od redkih pesmi, ki sicer ni na prvo žogo, je pa za večnost.