Tiskane izdaje
Kljub prometni nesreči in naletu več vozil se včeraj dogodki na primorski avtocesti niso končali tako tragično, kot so se v spominu Jima Morrisona, ki ga je upesnil v današnjo jutranjo glasbeno izbranko.
Vseeno pa so bile razmere na avtocesti videti katastrofične. Prek deset kilometrov dolga kolona, vse od Razdrtega do počivališča Lom. Dokler se je ta vsaj nekoliko premikala – po par metrov na par minut –, so ljudje še nekako upali, a za vsakim ovinkom, ki je odkril novih nekaj sto metrov stoječe pločevine, je upanje ugašalo.
Poljaki, Nemci, Avstrijci, Slovenci … vsak si je poskušal nekako skrajšati čas, a ta je šel po polžje … In potem začnejo na dan prihajati človeške nadlege: žena zamenja moža, da ta odtoči pri cesti, dedek z dvema vnukinjama zapelje skorajda v jarek – starejša lula sama, mlajši nevajeno pomaga, nerodno mu je … Dveh avstrijskih zaljubljencev ne zmoti nič: minevata dve uri in prepeljana dva kilometra, onadva pa še vedno v svojem nasmejanem blaženem svetu, skoncentriranem zgolj drug na drugega ter za trenutek na zapločevinjeno cesto pred njima.
Oče in mama zapeljeta na odstavni pas, štirje smerniki, vsak svojega otroka v roke, na ograjo, zdaj pa hitro lulat! Mali dojenček pritiska nos v ramo svoje mame na zadnjem sedežu, deklica v kombiju izvaja grimase, nalepljena na okno, iz malega peugeota iz Avstrije se neprekinjeno vali cigaretni dim … Kaj bo, ko zmanjka cigaret?! Klepetanje po telefonih, pisanje kratkih sporočil, iskanje radijske postaje, ki bo prva obelodanila, zakaj se stoji, in predvsem: kdaj se bo že končno kaj premaknilo! In nato mali prepiri pred armaturno ploščo, brskanje po garminu, da bi le našel kak drug izhod, vihanje zemljevidov – kam? Le od tod, in to čimprej!!
Na počivališču konec sveta – kolona pri koloni, zatrpan bencinski servis, drug čez drugega, kolone pred stranišči, ženske kar v moške, da gre vsaj malo manj po polžje kot na cesti, gneča na blagajni – ljudje so lačni, žejni, pomanjkanje kofeina, volje, nihče ne ve, koliko bo še trajalo ...
In nato … promet steče! Ljudje tečejo proti avtom, polne vrečke se zibajo sem ter tja, znova štirje smerniki, a zato, da se zleze v avto in končno naprej! Končno proti domu, pa če je še tako daleč, samo da se ne stoji več!
Dve do štiri ure (skoraj) na mestu, a se zdi, da je minila večnost. Izgubljeni čas. V pločevini, iz katere se kadi, je tako samoumevna in človeka tako hitro pripelje od točke A do B. In če ne, se zdi, kot bi bil konec sveta. Vsaj po nekaterih včerajšnjih obrazih sodeč.
No, Doorsi bodo s svojim Peace Frogom kvečjemu dvignili moralo, kot se je dvignila včeraj takoj, ko je ugasnil znak »Zaprta AC Logatec – Vrhnika«. Vsi so preživeli, k sreči se nobena duša ni izgubljala po cesti in iskala, kam naj se naseli, še zlasti ne indijanska, kot se je neke grde prometne nesreče spominjal mali Jim.
Srečno! Tudi na cesti!
