Pri glamerski lasati kalifornijski zasedbi je Vince Neil izdal najprej pet studijskih plošč - Too Fast for Love (1981); Shout at the Devil (1983); Theatre of Pain (1985); Girls, Girls, Girls (1987) in Dr. Feelgood (1989), a po kompilacijski plošči Decade of Decadence 81-91 je Vince februarja 1992 (za štiri leta) zapustil skupino in izdal dve samostojni plošči: Exposed (1993) in Carved in Stone (1995). V Exposed je zajel 11 pesmi, za japonsko izdajo je dodal še dve priredbi - Blondes (Have More Fun) Roda Stewarda in I Wanna Be Sedated punk-rock zasedbe Ramones. A že prva pesem je dovolj zgovorna, da Vince lahko zapusti Mötley Crüe, a Mötley Crüe ne bo nikoli izgnal iz sebe. Vedno bo ostal mötleycrüyjevec in takšna je tudi glasba: glamersko dekadentna. Čeprav je prispevek kitarskega mojstra Steva Stevensa, ki je igral za Michaela Jacksona, Billyja Idola, Sebastiana Backa in druge, več kot presunljiv.