Tiskane izdaje
V posebni državni evidenci, ki je zaživela v začetku tega meseca, je zdaj nekaj več kot 300 skladb. »S tem ukrepom želimo spodbujati odpiranje medijskega prostora novi in mladi ter manj uveljavljeni glasbeni ustvarjalnosti,« so na ministrstvu za kulturo utemeljevali ukrep, s katerim bi priskočili na pomoč mladim glasbenikom, pa tudi glasbenim urednikom, da bodo lahko v radijske programe uvrščali najobetavnejše posameznike.
Novo slovensko evidenco, ki deluje kot excelova tabela na spletnem mestu kulturnega ministrstva, je politika napovedovala tudi kot orodje za odprtje medijskega prostora sveži glasbi in izboljšanje socialno-ekonomskega položaja mladih glasbenikov. Sploh pod pogojem uzakonitve določila, da morajo radijski in televizijski programi četrtino deleža predvajane slovenske glasbe nameniti taki, ki je bila prvič predvajana pred največ dvema letoma.
Mladi »starci«
Med prvimi »mladimi in neuveljavljenimi glasbeniki«, ki so v evidenco nove glasbe priglasili svoj repertoar, so bili Zoran Predin, Andrej Šifrer, Ljubo Rančigaj, Marino Legovič in Miha Guštin-Gušti, na seznamu najdemo tudi Mirana Rudana, Regino, Jana Plestenjaka, skupine Mambo Kings, Kingston in Pop Design. S prijavo skladb je pohitela tudi predsednica Sindikata glasbenikov Slovenije in predlanska udeleženka Evrovizije Tinkara Kovač. A je kmalu po tem, ko so nekateri mediji poročali, da je navedla napačen podatek prvega predvajanja vsaj ene skladbe (2X2), zahtevala umik s seznama. Če bi namreč obveljal poznejši datum, ki ga je vpisala primorska glasbenica, bi omenjena skladba več časa »uživala« status novitete in bi tako imela tudi več možnosti, da bi jo glasbeni uredniki zaradi novega zakonskega določila uvrstili v svoje programe.
Šlamparija, namerna ali nesporazum? Ni znano, je pa k zmedi zagotovo prispevalo tudi »priporočilo« ministrstva za kulturo, da se ob dvomu, kdaj je bila skladba prvič objavljena, šteje dan izida nosilca zvoka ali dan objave pesmi v spletni glasbeni knjižnici. Za katero spletno knjižnico dejansko gre, kar zanima tudi glasbene urednike, saj bi tako imeli neposredni stik z novitetami, in verjetno tudi predstavnike Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, ki izvajajo nadzor nad izvajanjem glasbene kvote, ni jasno. Ob tem je izključena tudi možnost, da so glasbeniki novo skladbo prvič predvajali oziroma predstavili na koncertu, na lastni spletni strani ali v trenutku, ko so jo poslali na radijsko postajo.
Pevka Tinkara Kovač je po poročanju medijev, da je pri vpisu na seznam navedla napačen podatek prvega predvajanja svoje skladbe, zahtevala umik s seznama. Foto: Jure Eržen/Delo
Opozorila na mestu
Opozorila poznavalcev domače glasbene scene, da bodo predvideni delež nove slovenske glasbe zapolnile predvsem skladbe tistih, ki so že vrsto let najbolj izpostavljeni v javnosti, so bila torej povsem upravičena. A so jih politiki, ki so jih med parlamentarno proceduro o dobrih namenih novega ukrepa »poučevali« kar uveljavljeni glasbeniki, enostavno preslišali.
Za začetek bi lahko pogledali onstran slovenskih meja, kjer se že dalj časa zavedajo, da so glasbene kvote v času številnih spletnih priložnosti preživete in neučinkovite – v zaščitniški Franciji so denimo nedavno začeli razmišljati celo o zmanjšanju obveznega deleža francoske glasbe v tamkajšnjih programih. Kljub visoki, 40-odstotni kvoti se je namreč število izdanih albumov v francoskem jeziku v primerjavi z letom 2003 znižalo kar za tri četrtine, medtem ko se v rotacijah francoskih radijskih postaj znajde vse manj domačih novitet, ki se zato večkrat predvajajo oziroma se ponavljajo, kar je tudi pripeljalo do razprave o znižanju kvote.
Čudež je bolj verjeten
Da vsakokratna slovenska oblast enostavno ni sposobna zaščititi perspektivnih mladih glasbenikov ter hkrati sistemsko omogočati razvoja kakovostne in raznovrstne glasbe – nazadnje je sprejela ukrepe brez vsakršne resne analize, pri tem pa je sledila zgolj parcialnim interesom –, dokazuje že tehnična podpora zadnjemu zakonskemu posegu na tem področju.
Da bi bil čim bolje seznanjen z novitetami na domači glasbeni sceni, pojasnjuje urednik uredništva za glasbo na Valu 202 Andrej Karoli, si mora excelovo datoteko nove glasbe prav vsak dan shraniti na svoj računalnik, saj je »živa« spletna evidenca »očitno prehud zalogaj za informatike ministrstva za kulturo«. Medtem pa mladi glasbeniki svoje skladbe prijavljajo s pomočjo spletnega obrazca, ki ne nosi prav nobenega uradnega »podpisa« ministrstva za kulturo. In še naprej čakajo na čudež.
