Tiskane izdaje
Ljubljana – Mandolina ni prva asociativna iskra, ki bi se vžgala ob misli na Irsko. Klarinetist Andrej Zupan bo seveda ugovarjal. Upravičeno. Vodi namreč cel orkester mandolin. Pa še prav te dni skupaj posebej vneto preigravajo irske napeve. In z njimi bo v soboto podžgal Ljubljano.
Je zvok mandoline, bolj kot si mislimo, udomačen tudi v Ljubljani?
Čeprav smo v območju Sredozemlja, nam glasbilo ni tako zlezlo pod kožo, kot je Italijanom ali Dalmatincem.
So ga pa sprejeli že Lovšin, Kreslin, Katalena.
Naš orkester Mandolina Ljubljana si je ta inštrument za sopotnika izbral sicer že pred 38 leti. Nanj so najprej izvajali partizanske pesmi. Spominja pa na tamburico, ki je priljubljena zlasti v Beli krajini. Vendar je tamburica ljudski inštrument, mandolina pa koncertni.
Ki se pri nas še ne poučuje na akademiji?
Ne. Denimo Nemčija ima močno tradicijo – in približno štiristo orkestrov. Na Japonskem je mandolina statusni simbol. Direktorji podjetij imajo na svoji vizitki zapisano, kateremu društvu pripadajo. Zanje je to znamenje prestiža. Podobno kot je pri nas članstvo v katerem od elitnih golf klubov.
In vsi jo tudi igrajo?
Seveda. V zasedbe se vključijo že v otroštvu, podobno kot se mi v pevske zbore ali godbene sestave. Čeprav sem prepričan, da si naši direktorji ne bi s ponosom napisali na vizitko, da so člani pihalne godbe. Je pa to zelo pomembno za glasbenike teh zasedb.
Menite, da bi si morali življenje še bolj podložiti z glasbo?
V Ljubljani živim in delujem. Prepojena je z glasbo, vsak najde kaj zase. Mora pa biti ponudba raznolika. Glasba močno soustvarja življenje v prestolnici. Vsakršen zvok ga, pravzaprav.
Ob prihodu vas je denimo premotilo brenčanje računalnika, ki bi ga marsikdo preslišal. Je takšnih zvočnih vpadov preveč?
Ta frekvenca nima nihanja. Ker se ne spreminja, je za glasbenika lahko neprijetna. Sicer pa nimam težav z zvokom mesta. Celo navdihuje me, naredi živega.
Cviljenje zavor in hupanje prav tako?
Stanujem ob Tržaški cesti. Ne predstavljam si, da bi se zbudil v popolni tišini. Uživam v tem cirkusu oziroma prepletu hrumenja avtobusa, dvigovanja žaluzij pred trgovino, zavijanja sirene, postavljanja stolov v lokalu. Ta vrvež bi z veseljem pretopil v glasbo, kakor je storil Gershwin z New Yorkom. Navdih je dobival, ko je odprl okno, poslušal kočije, slišal prodajalca hrenovk, mestni vik in krik. Tako so nastali njegovi Amerikanec v Parizu, Rapsodija v modrem ipd.
Kako vam uspe direndaj izolirati v zvočno ubranost?
Preprosto, ne slišim ga kot prenasičenost. Tudi partitura je na videz kaotična, v resnici pa natančno urejena. Mesto slišim kot lepo partituro. Težko prenesem le, če stojim preblizu drvečega vlaka. Brez zvočnega vrveža si ne predstavljam svojega življenja.
Je v vašem otroštvu mesto zvenelo kako drugače?
Vsekakor. Včasih si po zvoku razlikoval predele Ljubljane. Bežigrad, kjer sem živel, je bil zame središče mesta. V Mostah, kamor sem hodil v osnovno šolo, je bilo bolj spokojno. Morda je industrija determinirala prebivalce. Ne spomnim se, da bi se kdo pogovarjal na glas. Kot bi vsi drseli po ulicah.
Zdaj te raznolikosti ne opazite? Je sploh ni?
Teh razlik res ni. Včasih si šel v Dravlje in našel njive in mir. Stara mama me je pogosto peljala na tamkajšnje travnike. Zdelo se mi je, kot da greva na izlet. Koga danes sploh še zanima travnik?
Najbrž niste hodili samo po travnikih. Da ste postali glasbenik Jugoslavije, ste se verjetno morali kdaj tudi odreči potepanju.
Moja pot je bila ob starših, glasbenikih, začrtana že zelo zgodaj. Ne spomnim se, da kdaj ne bi hotel v glasbeno šolo. No, razmišljal sem še o poklicu kuharja in voznika avtobusa – ljubljanskega, da ne bo pomote. Kmalu sem že uspešno nastopal. Leta 1985 so me nato po številnih nastopih, tekmovanjih, vsem tem cirkusu razglasili za glasbenika leta. Kar mi je odprlo pot v tujino. Zastopal sem Jugoslavijo na evrovizijskem koncertu v Madridu, kamor so prišli najboljši glasbeniki iz držav članic EBU. Prav fino se mi zdi, da je moj študent Blaž Šparovec zdaj finalist tega tekmovanja.
Mlade takšno formalno izobraževanje še motivira, ali se raje zaprejo v garažo in pihajo, brenkajo, tolčejo, dokler se kaj všečnega ne izcimi?
Imamo enega najboljših sistemov takšnega šolanja v Evropi: podkrepljen je z individualnimi urami in teoretično podlago. Je pa razlika: včasih si šolo obiskoval, ker je bil stric čelist ali je babica pela v zboru, danes starši vpisujejo otroke, da bi imeli prosto uro zase. Učitelj postane varuška. Otroci so manj motivirani, starši pa jim te umetnosti niti ne znajo približati. Poleg tega imajo kopico dejavnosti, hodijo še na angleščino, k verouku, na plavanje, selijo se z enega opravila k drugemu. Ljubezen do angleščine ali glasbe se v otroku nima časa zasidrati. Ne more mu zlesti pod kožo. Samo še dirkajo.
Se starši zdaj precej teže znajdejo?
Kaj pa vem. Ko sem začel doživljati uspehe, so me izpisali iz vseh dejavnosti, kjer bi se lahko poškodoval. Moje otroštvo je bilo zato precej drugačno, kot bi lahko bilo. Za vse življenje si bomo zapomnil, kako sem zaradi priprav na koncert pred špansko kraljevsko družino v Madridu zapuščal smučišče. Bilo je ob izteku šolskih počitnic. Že tako ali tako sem vadil od 7. do 9. ure zjutraj, odbrzel na smučišče, nato pa spet domov na vajo. Ta disciplina zaznamuje mlado dušo. Vendar mi ni žal. Nikdar se nisem upiral. Zato se nisem niti takrat, ko sem tistega dne zapuščal smučišče, da bi se odpeljali v Ljubljano, da me pred nastopom ne bi motili sneg, prijatelji, žičnice. Spomnim pa se, kakšno kepo sem imel v grlu. Zakaj moram tako kmalu odrasti, sem se spraševal. Najbrž sem zato že kot mlad, dosegel veliko. Mnogi so menili, da prehitevam čas.
Kako je prehitevanjem časa in ustvarjalnosti med vašimi dijaki?
Imajo možnost slišati najboljše glasbenike in glasbene zvrsti. Vse imajo na dlani. Dobesedno. Včasih si se moral bolj poglobiti v raziskovanje, računal si lahko na radijske popevke, babičine plošče ali uvajanje starejših bratov ali sestra. Meni je sestra približala ogromno glasbenih zasedb. Glasba, ne samo klasična, je ena od prvih asociacij na moje otroštvo in mladost. Pravzaprav je puberteta vsakogar prežeta z njo. Z njo se razvijaš, odraščaš. V mladosti smo vsi po vrsti poslušali Plavi orkestar, Bijelo dugme, ves repertoar jugoslovanske rock glasbe. Si lahko predstavljate, kako je bilo, ko me je Saša Lošić 25 let pozneje povabil na nastop v svojo zasedbo. Na koncertu se je v meni obudilo vse, kar sem doživljal v mladosti. Prepričan sem bil, da se mi bo zmešalo.
Se vam kdaj zdi, da se vam bo zmešalo, ko morate pridobiti naklonjenost mesta ali države?
Če si dober, nimaš težav. Zaradi kvalitete naš orkester verjetno preživi. Tudi če država ali mesto ne podpreta naše dejavnosti, si rečemo: nič, gremo dalje. Še bolj se bomo zagnali v delo. Za zdaj nas rešujejo razprodane dvorane.
In iznajdljivost?
Časi so težki in treba je biti iznajdljiv. Naše delovanje močno presega amaterstvo. Čutimo močno odgovornost do glasbenega ustvarjanja. Ne dobimo se dvakrat na teden, malo igramo na mandolino, gremo na kozarček in domov. Delamo kot nori. In nismo polovičarski. Ko sem prišel k orkestru leta 2003, smo imeli koncert v šentviškem kulturnem domu. Naslednji je bil že v filharmoniji. Nato so se ambicije samo še stopnjevale.
Vendar vas mora prepoznati tudi skupnost. Kako se pregnetete z njo?
Ta vzajemnost je nujna. Vsaka zasedba mora imeti povezovalno moč. Če sinergije z okolico ni, potem se ti pot do uspeh precej oddalji. Ne zadostuje, da te občudujejo samo starši in prijatelji. Pomembno se je vključiti v skupnosti. Vodim denimo tudi pihalni orkester ETA Cerkno. Cerkno z okolico šteje 1500 prebivalcev, na našem koncertu jih je 1000. Ves kraj diha z nami. Pa najbrž ne bi, če bi ravnali izključevalno. Zato na nastope povabimo tudi druge skupine, plesalce, glasbenike, igralce. Samozadostnost se ne bi obnesla.
