Grad gori!- Ljudske viže z vsega sveta

Trio bo zvečer v Klubu Cankarjevega doma v okviru Cankarjevih torkov predstavil prvenec.
Objavljeno
30. januar 2018 12.43
GRAD GORI: Brina Vogelnik – glas / voice Barja Drnovšek – violina / violin Matija Solce – harmonika / accordion
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Glasbena zasedba Grad gori! je nastala pred nekaj leti, ko je ljubezen do ljudske glasbe združila tekstopisko, glasbenico in pevko Brino Vogelnik, karizmatičnega harmonikarja Matijo Solceta ter izjemno violinistko, improvizatorko in klasično glasbenico Barjo Drnovšek. Skupaj igrajo ljudske in avtorske pesmi, prežete s strastjo, milino in močjo. Zvečer bodo v okviru Cankarjevih torkov v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani predstavili prvenec.

Ko sem vas pred petimi leti prvič slišal, sem bil prepričan, da je to bolj začasen projekt.

Solce: Vsak projekt se začne z določenim impulzom in Protestival je bil močen impulz, ki ga je povzelo nadaljevanje gibanja v obliki festivalov Etno Histeria in Plavajoči grad, Kavč festivala in tudi zasedbe Grad gori!, ki je imela na začetku puntarski podtekst. Vsi naši koncerti so bili nekakšna srečanja po dolgem času v zanimivih in drugačnih razmerah. Izdaja cedeja je (žal) nekakšna institucionalizacija imena, ustvarjanje blagovne znamke, kar je po drugi strani potrditev naše vztrajnosti v določeni glasbeno-pripovedno-performativni formi, ki jo želimo poglobiti in se mogoče še bolj osredotočiti na tematiko prevajanja ljudskih skladb iz drugih krajev ter povezave slovenske in glasbe od drugod.

Ime zasedbe, albuma, kakor tudi istoimenske pesmi, obuja spomine na uporniškega duha, ki vedno tli v slovenski duši.

Solce: Uporništvo ni nujno fizični ali družbenopolitični boj. Ni nujno akcija, ampak je lahko aktivnost, ki poteka v intimnem ozračju. Uporništvo kot ustvarjanje skupne zavesti, prek oživljanja pozabljenega uporniškega duha neke skupnosti, ki je danes razdrobljena in individualizirana. Uporništvo je lahko nekaj pozitivnega, nekaj, kar ustvarjamo z nasmehom. Lahko je samo presežna vrednost vsakdanjih ritualov in dobička, ki je danes povzdignjen v edino vrednoto.

Kako ste se našli trije glasbeniki različnih glasbenih izkušenj?

Vogelnik: Po naključju, v baru po Matijevi lutkovni predstavi, a sta bila čas in prostor prava. Mislim, da je to bilo za vse tri nekaj novega, pred tem smo vedeli drug za drugega, še nikoli pa nismo skupaj igrali. Lepo se je poklopilo in že po prvem koncertu nam je bilo jasno, da lahko zgodbo priložnostno nadaljujemo. Zdaj je naša zgodba dozorela in smo se odločili za album. Odgovarja mi tudi Matijev prispevek ljudskih melodij z drugih koncev sveta. Tako se tudi pri mojem ustvarjanju odpre nov zorni kot. Tri glave različnih glasbenih izkušenj po svoje obogatijo pesmi.

Vsem je skupna ljubezen do ljudske glasbe in improvizacije ter celo do lutk. To se mi zdijo tudi vaše povezovalne sile.

Vogelnik: Lutke dojemam drugače kot Matija in odgovarja mi, da jih v našem kotlu vidim z drugega ­zornega kota. Barja je pa tako ali tako odprta za vse in se hitro prilagodi, naju dopolni. Lutke smo ­vpletli v naš prvi video o Trdoglavu in Marjetici. Gre za preplet ilustracij iz pripovedke in kolažnih lutk, ki so narejene po teh ilustracijah. Ko smo razmišljali o videu in ­izbirali pravo pesem zanj, smo se vedno najprej ustavili pri lutkah in iskali, kako bi te povedale našo zgodbo.

Lutke se bodo pojavile tudi na našem koncertu v Klubu Cankarjevega doma. Pred koncertom bo Matija z njimi ogrel občinstvo in odigral predstavo Male nočne ­zgodbe.

Katere tuje ljudske pesmi ste izbrali in jih prepesnili?

Vogelnik: Prva je bila Lars Pärsson, na kratko Lars. Švedska pesem, ki mi jo je predstavil Matija. Sprva sem se igrala in na njeno melodijo odpela besedilo Zdravljice, ki ji fantastično ustreza. Potem sem prevedla izvirno besedilo in obdržala originalni švedski del. Druga pesem je bila švedska melodija Trdoglava, pri kateri sem imela poznanega le malo švedskega besedila pesmi Dansa liten piga. V grajske zgodbe in v misli ob tej melodiji se mi je prikradla zgodba Trdoglava in Marjetice in prepesnila našo ljudsko pripovedko, ki jo je zapisal Fran Milčinski in ilustrirala moja babica Marija Vogelnik. Vedno bolj sem se zavedala, da mi pri Grad gori! odgovarjajo tuje ljudske pesmi, in izbrskala Johnnyja pa Žvižgaj/Whistle. Matija se je spomnil še češke Jagode, ki sem jo križala sprva s Kanglico Otona Župančiča, potem pa slovenski del prepesnila po svoje.

Vendar se tudi v slovenskih pesmih pojavijo ljudske viže z različnih koncev sveta. Te iz svojih izkušenj črpata Barja in Matija. Meni so križanja in mešanja od nekdaj blizu. Fino se mi zdi, da se tokrat križanja ustvarjajo drugače, kot sem jih bila vajena do zdaj.