Gregor Strniša - 92 tipk zapuščenega klavirja

Pripravil je radijski dokumentarec o skoraj sto let starem glasbilu.

tor, 17.04.2018, 15:00
Bösendorfer Grand Piano 225 s subkontra F ima štiri dodatne tipke.
Njegova prenova bi stala 20.000 evrov, nov pa stane 100.000 evrov.
Kupil ga je Rado Hribar, lastnik gradu Strmol, kjer je imel še en klavir.

Inovativni skladatelj Gregor Strniša je avtor zanimive radijske igre Broken Piano/Broken Bösendorfer (Polomljen klavir), ki prinaša detektivsko napeto razkrivanje usode polomljenega klavirja. Premiera bo danes ob 21. uri na prvem programu Radia Slovenija.

Broken Piano/Broken Bösendorfer je radijski dokumentarec (režiser je Klemen Markovčič) o skoraj sto let starem klavirju, ki zapuščen stoji v kotu Studia 1 na Radiu Slovenija. Med skoraj sedemletnim ustvarjanjem glasbe za album je Gregor Strniša hkrati raziskoval in odstrl zgodbo tega klavirja. Leta 2017 je v arhivskih knjigah tovarne Bösendorfer odkril presenetljive podatke o tem, kdo je leta 1937 kupil ta Bösendorfer Grand Piano 225 s subkontra F v tovarni na Dunaju in kako je ta klavir po drugi svetovni vojni skrivnostno prišel na Radio Slovenija.

Zanimiva posebnost

»Na Radio Slovenija so me povabili, da bi napisal glasbo za radijsko igro, o kateri je režiser hotel, da bi zvenela, kot da bi z nohti vlekel po klavirskih strunah. V studiu, kjer smo imeli bralno vajo, je bil star polomljen klavir, ki se mi je zdel primeren za to. Pokrit je bil s ­starim pregrinjalom, nevzdrževan, povsem zapuščen. Ko sem dvignil ­pokrov, sem opazil veliko posebnost – klavir je imel več tipk. Običajno imajo klavirji in pianini 88 tipk, ta pa jih je imel 92. V basovskem registru je imel štiri tipke več, kar je bilo res zanimivo, tako vizualno kot tonsko. V klavirju so bili deli strganih strun, različne ­gumice kot nekakšne radirke, manjše škarje. Verjetno so ga uporabljali za efekte oziroma kot ­preparirani klavir – med ­posamezne strune so zatikali gumo ali kakšne druge predmete in dobili drugačen, nenavaden zvok. Nekaj strun je manjkalo in tudi vse tipke niso delale. Tudi sam sem ga uporabil podobno. Dve taki improvizaciji na njem sta zveneli neverjetno. S sabo sem imel snemalnik, nekaj zadev dal na strune in dobil res čudežen zvok,« je povedal Strniša. Napis Bösendorfer nad tipkami je bil v umazano zlati, postarani gotici. Ta veličastni glasbeni stroj je dolg 2,25 metra in težek več kot štiristo kilogramov.

Sočasno radijska igra in album

Ker režiser ni več potreboval te glasbe, je nadaljeval snemanje albuma. Hkrati ga je začela zanimati zgodovina klavirja, zato se je lotil ­raziskovanja.

Album Broken Piano, ki je izšel konec lanskega leta v samozaložbi, je nastajal skoraj sedem let, proti koncu snemanja pa je začela nastajati tudi dokumentarna radijska igra. »Poizvedoval sem pri družini Silič, ki že nekaj generacij prodaja, posoja in uglašuje klavirje.­ Izvedel sem, da so ga dvakrat uglasili, odkar je na ­radiu. Marca lani, ko sem se tretjič ­povezal s podjetjem Bösendorfer, ki je naredilo klavir, pa se je zgodba razpletla. Izvedel sem, da so ga prodali nekemu Hribarju. Zadnja skladba na albumu je nastala po razkritju zgodbe tega klavirja, zaradi česar ima naslov Ende – Konec. Simbolično je album Broken Piano izšel 4. januarja na svetovnem spletu, na dan, ko so pred leti Rada in Ksenijo Hribar odpeljali z gradu Strmol v temno noč ... Rado Hribar, slovenski podjetnik ter podpornik umetnosti in kulture, je ta klavir kupil in ga imel v ­Šumijevi stavbi v Ljubljani, ženinem domovanju.«

Na koncu je avtorju zaupal nekaj podatkov še njegov nečak, Peter Hribar, ki si že vrsto let prizadeva za rehabilitacijo družinskih članov, ki so po vojni doživeli tragično usodo. O usodi lastnika klavirja je pisal Drago Jančar v ­romanu To noč sem jo videl.

Predmeti po strunah

Na ta razglašeni klavir Strniša ni veliko igral. »Največkrat sem v skladbah uporabil zvočne vzorce, ki sem jih dobil iz tega klavirja. Dejansko sem nanj, na tipke, ­zaigral le prvo skladbo Vienna Waltz 1937. Druga Radio Slo 2011 je tudi odigrana na klavir, in to tako, da sem po strunah metal določene predmete.«

Vsi zvoki na albumu, na katerem je šestnajst skladb, razen vokalov (Zvezdana Novaković, Barbara Korun, Armin Senser) in bas klarineta (Matija Strniša) v skladbi Disko, so izvorno ustvarjeni s klavirjem, bodisi odigrani bodisi naknadno zvočno obdelani z vzorčenjem, resempliranjem, transponiranjem, granularno sintezo in procesiranjem. Na nekaterih posnetkih je uporabljen gramofon, na katerega gost Simon Stojko Falk igra kot na inštrument.

Album je Strniša izdal pod imenom Franz Kafe. Povedal je, da »to ni racionalno izbrano ime. Odločil sem se, da bom izdal album pod psevdonimom. V gimnaziji so me klicali Franc, ker je bilo tako ime očetu. To se mi je zdelo v redu in sem dodal še kafe.«

Povezane novice

SLO blues - Dve plati otožnosti
7. februar ob 15:00
Samosvoj skladatelj Gregor Strniša se je tokrat z ekipo lotil podalpskega ...
Prijavi sovražni govor