Grupa 92 na Tresku

Festival je vsakoletni glasbeno-založniški dogodek Radia Študent.

Objavljeno
15. marec 2018 11.58
Zdenko Matoz
Zdenko Matoz
Na tradicionalnem sejmišču, z vizualnimi natečaji, delavnicami in koncerti Tresk povezuje slovensko alternativno glasbeno sceno in plete socialno mrežo glasbenikov, vizualnih ustvarjalcev, založnikov, distributerjev, organizatorjev, medijev in občinstva.

Med sedmimi nastopajočimi, danes in jutri, bo tudi znamenita novovalovska zasedba Grupa 92, ki se je pred leti ponovno aktivirala v skoraj izvirni postavi. Novinec je le bobnar Simon Intihar, ki je zamenjal Bojana Oseta, sicer pa so v postavi še basist Marko Banič ter klaviaturist Brane Plemenitaš. Na vokalu je Aljošo Zupančiča zamenjal kitarist in skladatelj Matej Sršen, ki je pojasnil, kaj jih je premamilo, da so se po treh desetletjih spet zbrali. »Ko so petintrideset let po nastopu Grupe 92 na Novem rocku '82 pri švedski založbi NE Records izdali posnetek tega koncerta, smo se zbrali in si rekli, da moramo nekaj narediti. In smo začeli enako delati, kot smo takrat. Energija je bila enaka, tako da je bilo prijetno spet igrati skupaj. V vmesnem obdobju nihče od nas ni opustil igranja. Po štiridesetih letih še vedno čutim in igram svojo glasbo z užitkom in srcem.«

Zasedba je nastala sredi sedemdesetih let na Povšetovi v soseščini Kodeljevega, sicer pa je iz Centra. Nekaj let pozneje se je poimenovala z imenom 92, kar je bila takrat klicna številka milice. Organizatorji koncertov so jih pozneje poimenovali Grupa 92 in tako je ostalo. V postavi so imeli tudi klaviature, kar je bilo v punk zasedbi dokaj redko. »Najprej bi morali pojasniti, kaj punk sploh je. Glasbo delam že štirideset let in so mi klasifikacije precej tuje. Težko bi se kamorkoli umestil. Sem pa pisal svojo glasbo. Klaviature so bogat inštrument, ki veliko doda zvoku skupine. Mogoče smo zato imeli nekoliko bolj prepoznaven zvok.«

Eksplozija drugačne glasbe

Vprašali smo ga, ali je skupina takrat imela kaj težav zaradi imena. Sršen je dejal, da ne. »Ves čas me to sprašujejo. Ko smo začeli, je bilo leto 1976 in do leta 1983, ko smo nehali, se ni nikoli nihče spravil na nas, ne zaradi imena, ne zaradi besedil, ne zaradi glasbe. Moja besedila so ljubezenska, ki jih mnogi morda niso tako razumeli, čeprav imajo neke podtone. Te ljubezenske zgodbe so bile tudi odsev takratne dobe, takratnega dogajanja. Nikoli nisem bil žrtev prejšnjega sistema. Očitno moja glasbe ni dosegla senzorjev, ki bi lahko sprožili represijo nad mano.«

Konec sedemdesetih in v prvi polovici osemdesetih smo imeli v Sloveniji in Jugoslaviji eksplozijo drugačne glasbe in bili celo za hip ustvarjalno v vrhu aktualnega svetovnega glasbenega dogajanja. »Beatli so z igranjem v Hamburgu zgradili sebe in začeli drugače dojemati glasbo. Menim, da se ciklično v glasbi zgodi preboj, saj je glasba v bistvu živ organizem. Danes jo delajo povsem drugače, jaz pa to še vedno počnem po starem, z električno kitaro. Mogoče je bil takrat punk bolj atraktiven, ker je bil šokanten in radikalen. Postavil je temelje, da so si glasbeniki lahko več upali kot prej. Zdaj lahko narediš karkoli, je pa vprašanje, koliko je ta glasba še narejena z dušo.«

V prvi fazi delovanja niso veliko posneli, je pa bil njihov singel Od šestih do dveh nekakšna proletarska mini himna, ki je šla z roko v roki s Proleterjem skupine Via Ofenziva. »Pesem Od šestih do dveh je nastala, ko sem bil kot gimnazijec na obvezni dvotedenski praksi v podjetju Iskra releji za tekočim trakom. To je pesem, o kateri lahko po štiridesetih letih še vedno rečemo, da stoji. Treba je spoštovati tiste, ki delajo taka dela. Nisem pa glas proletarcev, ker ne morem biti, vsega pa res ne poznam. Verjamem pa, da je tako delo zelo naporno.«

Zanimiva je dejavnost tuje glasbene založbe NE Records, ki že nekaj let vztrajno izdaja posebne albume slovenskih in jugoslovanskih punk in novovalovskih zasedb. Sršen je povedal, da ga je poklical lastnik te založbe ter ga prosil za posnetke in dokumentacijo o skupini (časopisni članki, fotografije), ker je hotel izdati ploščo. Poslal mu je, kar je imel, in to je izšlo leta 2013 na albumu Slike preteklosti. »Nisem si mislil, da bo kaj iz tega. Osebno ga namreč ne poznam. In potem sem domov dobil ploščo. To je bil sprožilec, da smo se ponovno zbrali, saj smo končno izdali album.«