Tiskane izdaje
Bosna in Hercegovina je prispevala v svetovno glasbeno zakladnico sevdah, pesmi sevdalinke o ljubezenskem hrepenenju, o srčni otožnosti, koprnenju in nostalgiji, nekaj podobnega, kot je portugalski saudade v fadu, pa morna za Zelenortske otoke ali blues za jug v Združenih državah Amerike.
Nov evropski glasbeni fenomen je sarajevska zasedba Halka, ki je nastala pred dvema letoma in je doslej izdala dva albuma, in sicer istoimenski prvenec Halka ter pred kratkim še O ljubavi. Oba je produciral Edin Zubčević v znamenitem mostarskem Glasbenem centru Pavarotti. Fenomen zasedbe Halka, ki je hitro osvojila ušesa in srca po Bosni in Hercegovini, se počasi širi še v okolico. Posebnost skupine je izjemen vokalist Božo Vrečo, kateremu je zasedba v postavi Dino Šukalo, kitara, Edvin Hadžić, bas, Adis Sirbubalo, harmonika, klavir, in Anes Beglerbegović, tolkala, ustvarila odlično glasbeno podlago.
Sinoči so v nabito polnem klubu Cankarjevega doma v okviru Cankarjevih torkov predstavili svojo vizijo sevdalink, tradicionalnih bosankih obtožnic, ki jih izvajajo na posodobljen način, še največ z elementi jazza, pa tudi brez manjših vplivov reggaeja, valčka in rocka ni šlo. Predvsem pa je nad vsem dominirala koščena, feminzirana in v črno odeta pojava košato bradatega pevca Boža Vreča, ki je pokazal izjemno interpretacijsko moč in številne čustvene odtenke sevdalink. Ene so lahko strašansko otožne, druge pa neverjento veseljaško poskočne. Zasedba je preigrala skoraj v celoti nov album in še nekaj skladb s prvega. Subtilnost interpretacije, tako vokalne kot inštrumentalne, je ustvarila poseben glasbeni svet dežele, kjer se srečujeta Vzhod in Zahod, kjer se je najboljše od obeh izrazilo ravno v sevdahu.
V živo je Božo Vrečo dominantna osebnost in izjemen vokalist, ki premore zavidljive glasovne višine. Z občasnimi plesnimi vložkim, tudi takrat, ko je oblekel krilo in simuliral ples dervišev, je popolnoma prevzel občinstvo. Na novem albumu O Ljubavi je 12 skladb. Dve od njih je napisal Vrečo (Koliko su teška tuđa milovanja, Biser-Naza), sicer pa Halka izvajajo predvsem ljudske sevdahe, pa tudi take z znanimi avtorji. Najstarejša pesem, ki so jo izvedli, je stara več kot tisoč let. To je bila pesem O sabahski tihi vjetre znamenitega perzijskega pesnika Hafiza Širazija. Pretresljiva je tudi pesem Negdje u daljine avtorja Rade Jovanovića, partizana, ki jo je napisal svoji ženi, ki je ostala v Goraždu, medtem ko so njega kot zapornika poslali na Goli otok, kjer je ta pesem tudi nastala. Koncert so, kot vedno, v dodatku končali s svojo različico pesmi Rane moje, ki jo je pred več kot pol stoletja popularizirala Silvana Armenulić.
Sevdalinke praviloma izpričujejo ljubezenska hrepenenja, vendar so kljub ljubezenski tematiki to tudi pesmi, ki povedo precej tudi o družbenih razmerah, ko so nastale. Halka jih izvrstno interpretirajo, tako da se obeta, da bo njihova različica sevdaha pritegnila novo občinstvo, tudi tako, ki je manj vajeno te glasbene zvrsti.
