Tiskane izdaje
Hladno pivo so začeli leta 1988 kot punk in hardcore zasedba z glasno glasbo in družbeno kritičnimi besedili. Glasba se je z leti nekoliko profilirala, vendar je še vedno ostala močna, besedila pa so postala vse bolj duhovita in cinična. Zvečer bodo Milan Kekin – Mile (vokal), Zoran Subašić – Zoki (kitara), Krešimir Šokec – Šoki (bas kitara), Mladen Subašić – Suba (bobni), Milko Kiš – Deda (klaviature) nastopili v Laškem na prireditvi Pivo in cvetje ob 20. 30 na odru Jubilejnik.
Ima Hladno pivo še vedno dovolj tem in dilem za angažirane pesmi?
Šoki: To v bistvu ni težko, ne glasbeno ne tekstovno, ker je vedno dovolj razlogov za nezadovoljstvo. Vidiš krivice in veliko nenormalnih zadev, ki bi jih morali spremeniti. Če se pa že ne morejo spremeniti, se lahko vsaj potrudimo, da jih na nek satirično-humoristični način razgalimo.
Na prejšnjem albumu Svijet glamura ste po svoje »slavili« bleščavost vsakdanjika, kjer je pomemben le videz.
Mile: Kritizirali smo površnost in plehkost. Nekaj tega je tudi na novem albumu. Svijet glamura je bil album groteske, Dani zatvorenih vrata pa je bolj realen album. Resničnost je namreč tako groteskna, da se je ne da več potencirati.
Medtem je Hrvaška postala del Evropske unije. Kako se počutite zdaj, ko ste del velike, civilizirane, srečne in vesele evropske družine narodov?
Mile: Nič kaj veliko se ni spremenilo. Velika prednost pa je, da lahko sedaj zlahka pobegnemo iz naše ljubljene domovine. Zato sem jaz zelo za Evropsko unijo.
Glasbeno ostajate pri ostrem rocku, nekaterih močnih baladah ter pri humornih in družbenokritičnih besedilih.
Mile: Ni velikih sprememb. Premoremo nekaj družbene kritičnosti pa kakšno ljubezensko tematiko, nekaj hitrih in nekaj počasnih pesmi ...
Šoki: ... in še nekaj zafrkancije. To je tako kot življenje, en dan se počutiš tako, drug dan pa drugače.
Vendar pa v pesmi Dan oslobođenja odzvanja ska ali dalmatinski melos v pesmi Barba.
Mile: Mnogi se sprašujejo, zakaj. Zanimivo je brati recenzije našega albuma, v katerih nekateri pravijo, da je to odličen album, razen gnusne pesmi Barba, ki bi jo oni zradirali z albuma. Drugi pa pravijo, odličen album, najboljša pesem je Barba, vendar bi ven vrgli Dan oslobođenja, ki je neumna. Vsak recenzent obožuje eno pesem, drugo pa sovraži. Na albumih imamo radi ekscese, tudi sebe radi presenetimo.
Šoki: Barba je ena naših najstarejših pesmi, ki se vleče še iz časa, ko smo delali album Knjiga žalbe. Imeli smo različne verzije te pesmi, a nismo vedeli, kaj bi z njo. Želeli smo narediti pesem o človeku, ki bi rad pobegnil. Če bi odeli to besedilo v hardcore punk zvok, bi zvenela brezvezno, zato smo jo odeli v dalmatinski melos.
Mile: Sedaj pa nas je res strah, da nas bodo povabili na festival dalmatinskih pesmi.
V pesmi Žena ste naredili poklon, celo himno, nasprotnemu spolu.
Mile: Da. Mogoče ženskem, lahko pa tudi moškemu spolu. Mogoče je to pesem o iskanju, mogoče pa o nerealnih pričakovanjih oziroma previsokih merilih. Z leti mora človek spustiti merila in iskati dobro partnerko. Ni nujno, da ima manekensko postavo in veliko denarja, da ga sponzorira.
Pevec skupine Hladno pivo Milan Kekin – Mile.
Foto Jure Matoz
Lotili ste se tudi analize postsocialističnega poskusa kapitalizma.
Šoki: Pesem Firma bi zvenela pred dvajsetimi leti enako kot danes, kar je neverjetno, a resnično, da se v gospodarstvu dogajajo povsem iste stvari kot pred dvema desetletjema v vseh teh »tranzicijskih« državah. Mene zanima, kdaj bo tega prehodnega obdobja vendarle že konec, saj je tranzicija po svoji definiciji nekaj prehodnega, minljivega. Tranzicija pri nas pa je stanje.
Dan oslobođenja je žalostna pesem o zadnjem Hrvatu, ki je še ostal v domovini …
Šoki: Zanimivo, da ste tudi vi to razumeli – naj zadnji ugasne luč. Na Hrvaškem so moderne razprave, ali naj bodo v nekaterih mestih dvojezični javni napisi v cirilici in latinici. Bolj pomembno pa je vprašanje, kdo bo te napise sploh gledal čez 40 let, če se bo nadaljevalo izseljevanje prebivalstva, še posebej iz vzhodnih delov Hrvaške.
Meni je najbolj všeč pesem o majici, o tem kako lahko je biti super fin, alternativen, celo revolucionaren, če le nosiš pravo majico.
Mile: Kot je povedal nek recenzent, je to odličen album, vendar je pesem Majica napisana s tako zelo slabim besedilom, da on ne more verjeti, da lahko Hladno pivo napiše tako slabo besedilo o moji majici.
Šoki: Za glasbo je dejal, da je vsaj delno užitna ...
Mile: To je pesem o tem ziheraškem (kvazi)levičarskem finem aktivizmu in uporništvu iz varne potrošniške razdalje. O ljudeh, ki so v resnici prepričani, da z enim všečkom na facebooku lahko spremeniš družbo.
Pesem Na ovim prostorima je za zdaj vaša največja uspešnica z novega albuma. Območje nekdanje Jugoslavije je postalo - ovi prostori?
Šoki: Obstaja več politično korektnih izrazov od na ovim prostorima (na tem območju) do ex-Jugoslavija, nekdanja Jugoslavija, regija, države, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije in še se ne neha. Kot je dejal naš nekdanji predsednik države – to ni drek, samo pes se je posral.
Imate samo pivovarne za sponzorje?
Šoki: Sponzor je tu, da ti pokrije razliko med »snom in javo«, predvsem glede velikih koncertov. Na tem našem prostoru ne moreš imeti cene vstopnice za koncert enake, kot jo postavljajo tuje glasbene skupine. Vendar pa je produkcija, s katero ti nastopaš, na povsem enaki ravni kot tista tujih skupin. Zato je v takem primeru skorajda nujno, da imaš nekoga za večje koncerte na visoki produkciji ravni, ki krije del stroškov.
Zakaj hrvaške skupine zlahka nastopajo po Sloveniji na največjih odrih, Slovenci pa še na majhnih odrih na Hrvaškem ne.
Mile: To je res, razen če gre za kakšnega Predina ali Kreslina ali koga iz te starejše garde. Vendar pa se nobena slovenska nova glasbena skupina ni uspela uveljaviti na hrvaških odrih.
Šoki: Mogoče je to tudi zato, ker hrvaški mediji ne pokrivajo slovenske glasbe.
Mile: Te težave nimajo samo slovenski glasbeniki, temveč tudi srbski, makedonski. Edino srbska skupina S. A. R. S. in bosanska Dubioza kolektiv sta se uspeli toliko profitirati, da brez težav nastopata na odrih držav, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije. Res ne vem, zakaj je tako. Kot kaže, obstajajo na Hrvaškem zelo nedodelana merila, katere glasbene skupine se vrtijo in katere ne, kar ima za posledico tudi dostopnost oziroma nedostopnost hrvaških odrov.
