Ice-T ekskluzivno za Vikend: Ne zajebavajte se z mano!

Res je in tudi sam prizna, da ga boste zdaj prej videli na televiziji kakor slišali na radiu – čeprav je lani s skupino Body Count po dolgih letih spet posnel nov, zelo dober album Manslaughter. Toda Ice-T je v svojih časih za razvoj hiphop kulture naredil več kot dovolj, da se je za vedno zapisal kot legenda (gangsterskega rapa). Njegov glas je samozavesten, in čeprav že dolgo živi brezskrbno življenje daleč od tolp in getov, je duh ulične drže v njem še vedno živ.

Ljubljana se še vedno spomni vašega norega koncerta iz leta 1997! Se tudi vi še česa spomnite s tistega obiska?

Žal ne. Spomnim se, da je bilo povsod v Vzhodni Evropi noro, ampak ko si na turneji, potuješ iz mesta v mesto in spomin bledi. Ponavadi si dobrih koncertov ne zapomnim, zapomnim si slabe! Če imam slab nastop, si ga nikakor ne morem izbiti iz kurčeve glave! K sreči takšnih nimamo veliko.

K nam spet prihajate s skupino Body Count. Kaže, da ste veliko raje obkroženi z metalskim bendom kakor z didžeji in gramofoni?

Veste, ponavadi o tem odločajo promotorji koncertov. Ljudje zmotno mislijo, da glasbenik sam odloča, kam in kako bo šel. Vedno je odvisno od povpraševanja na trgu in zanimanja promotorjev, v kakšni obliki te želijo pripeljati v neko mesto.

V glasbeno zgodovino ste vpisani kot pionir gangsterskega rapa. Kaj vam ta oznaka pomeni danes, ko živite srečno zvezdniško življenje daleč od getov in tolp?

Pionir pomeni, da si tlakoval pot, ki je prej ni bilo. Da si pomagal ustvariti novo sceno, na katero so potem vstopili drugi. In na to sem ponosen, saj ni bilo veliko ljudi, ki so bili takrat tam. Tega, da je bil zraven Ice-T, ko se je vse začelo, tega mi ne morete vzeti.

Glede na nedavne izgrede v Baltimoru in Fergusonu vaša kontroverzna pesem Cop Killer zveni aktualno tudi še po 25 letih! Se je sploh kaj spremenilo v družbi v tej četrtini stoletja?

Nekaj se je, ampak očitno na slabše. Sranje je še vedno zunaj nadzora. Ko smo se mi zavzeli za Rodneyja Kinga (ob razvpitih izgredih v Los Angelesu leta 1991, op. p.), smo bili ogorčeni nad tem, da ga je policija pretepla – ampak ni ga ubila! Torej smo od pretepanja prišli do streljanja in umorov! Pravzaprav je bil Cop Killer aktualen že dvajset let, preden je bil sploh napisan – ta občutek napetosti je pri črnskih skupnostih prisoten že od nekdaj. Še vedno upamo, da se bodo stvari spremenile. Treba je ostati optimist.

Takrat ste zaradi sporne tematike te pesmi in celega albuma Body Count sprožili nacionalno politično afero. Kaj pa danes, ko rapate »Najdi službo, pizdun, vzemi pištolo, nauči se ropati!«? Težke besede, pa vendar se nihče ne razburja zaradi Ice-T-ja?

Ne, nihče se ne zajebava z mano. Ker vedo, da sem inteligentna oseba in da stojim za vsem, kar rečem. Nekdo mi je rekel, da zvenim, kot da bi mu govoril njegov oče ... Lahko greste skozi album Manslaughter in si ustvarite negativno mnenje, če tako želite, ampak v resnici ima pozitivno sporočilo: prenehaj prosjačiti, dvigni rit in naredi nekaj s svojim življenjem! Naučili so se, da je zajebavanje z mano stran vržen čas. Sem trd nasprotnik. Ne zajebavajte se z mano!

Imeli ste srečo, da ste kriminalno življenje pretopili v uspešno glasbeno kariero. Veliko otrok z ulice sanja o tem. Se spomnite prelomne točke v življenju, ko ste ugotovili, da vas ropanje bank in zvodništvo ne bo nikamor pripeljalo?

Mislim, da je bila to tista avtomobilska nesreča, po kateri sem bil fizično povsem pohabljen. Nisem mogel iti ven, hoditi, teči, delati stvari, ki sem jih prej. Hkrati sem spoznal, da ljudje okoli mene, ki jih cenim in imam rad, propadajo in umirajo. To me je zadelo. Videl sem, da so mi šteti dnevi, če bom igral to igro še naprej. In tako, kot pravi Iceberg Slim: to je igra mladega človeka. Ko si mlad, misliš, da ti nič ne more do živega, da se lahko igraš s sranjem. Hvalabogu je meni uspelo priti ven, k sreči je bil tu hiphop – imel sem nekaj, kar me ni samo potegnilo iz sranja, ampak mi je dalo tudi tisto, kar sem na ulici iskal: lahko sem ostal eleganten, lahko sem ostal kul. To je bila res prijetna tranzicija.

Vplivali ste na vse, kar se je po tem dogajalo v rapu in hiphopu, celo Jay-Z, eden največjih producentov sodobnega časa, se vam je poklonil s pesmijo 99 Problems. Kaj menite o današnjem hiphopu, je še vedno pristen?

Pristen je lahko samo toliko, kolikor je pristen izvajalec. In takšnih je mnogo po vsem svetu, ampak spremenil se je način dojemanja glasbe, predvsem po krivdi komercialnih radijskih postaj in njihovih mešetarjenj s »playlistami«. Obnašajo se korporativno. Na radiu slišimo samo 10 odstotkov glasbene produkcije. In to tistih deset, ki so zavajajoči in politično korektni. To je pop. Danes moraš res kopati, če hočeš videti, kaj vse hiphop premore.

Takrat sta z LL Cool J-jem uvedla medsebojno blatenje med raperji, ampak kot ste takrat dejali, ni bilo mišljeno tako resno. Pozneje so ta blatenja med raperji postala precej resnejša in so pripeljala celo do umorov Tupaca Shakurja in Notoriousa BIG. So rap začeli jemati preresno?

Veste, kadar v rapu nekoga blatite, navadno ni on tisti, ki se ga morate bati, ampak njegovi fanatični oboževalci. Oni to jemljejo osebno. Lahko grem ven in rečem kakšno čez Raekwona. On mi ne bo zameril, ker sva prijatelja; zamerijo mi lahko njegovi oboževalci. Tudi Ice-T ima oboževalce, ki bi morda ta spor hoteli razvijati še naprej. Morate razumeti, da če ste umetnik, je kot da bi za sabo vodili celo vojsko ljudi in to lahko uide izpod nadzora. Predvsem besedila so lahko nevarna. Seveda se lahko z nekom zares ne maraš, v industriji srečaš pizdune, ki bi jim naraje rekel, naj odjebejo, in ko se kolesje zavrti, se lahko zgodi sranje. Hiphop je pač ulična kultura, polna posameznikov, ki jim ni težko odsekati kakšne glave. Biti moraš previden.

Po albumu The Seventh Deadly Sin (1999) ste prenehali redno ustvarjati glasbo, bolj ste se posvetili igralski karieri. Je glasba zdaj bolj vaš hobi, igralstvo pa služba?

Točno tako je! Igralstvo je služba, sredstvo za plačevanje računov, čeprav jo seveda rad opravljam. Ko si mlad, začneš z glasbo, uspeš in dobiš filmsko ponudbo, kar se ti zdi izziv in zabava. Saj vsak poskuša uživati v življenju. In jaz uživam v igranju. Prav zaradi filmske kariere si lahko privoščim, da snemam albume, kot jih sam želim, ne da bi me brigalo, koliko bom z njimi zaslužil. V glasbi sem tako lahko povsem iskren. Če bi bil obremenjen z zaslužkom, bi bil prisiljen h kompromisom in bi verjetno snemal sranje.

S katero filmsko vlogo ste se najbolj identificirali (poleg Ice-T-ja, seveda)?

Hm … Verjetno s Kingom Jamesom iz filma Prehod prepovedan. Saj veste, bil sem šef, Ice Cube pa je bil moj poročnik in se mu je mešalo.