Tiskane izdaje
Kako se je razvil projekt Ifriqiyya Electrique?
Začelo se je z mojo željo, da bi se podučil, kaj drugi ljudje doživljajo, ko jih razsvetli glasba. Ta učinek sem doživljal na odru od prvih koncertov, ko sem kot mladi glasbeni zagrizenec pozabil na bolečino ali žalost in kot da odlebdel nekam drugam.
Ravno to je bistvo kulture, je zdravilo za življenjsko otožnost in ne le skupinska zabava. Najprej sem veliko prebral o stambelih, zdravilnih tunizijskih glasbenih obredih, predvsem na podlagi študij etnomuzikologa Richarda C. Jankowskega in raziskovalke Amal Fargi. Pred tremi leti sem se v Tourbet el Beyu srečal z njo. Povedala mi je o ritualu banga in se ponudila, da mi ga predstavi.
Tako sem živel tam z ljudmi in ga tudi doživel. Zame je bil ta ritual nekakšna univerzalna povezava med glasbo in transom, kot oblika duhovne vznesenosti. Na zahodu na punk rock koncertu občinstvo pleše pogo, na techno dogodku tudi občinstvo doseže katarzo. Vse, kar počnemo z glasbo, se nanaša na izvirne stvari, ki so namenjene zdravljenju. Videl sem, da se glasbeno-terapevtski ritual banga dotika bistva, kaj glasba sploh je in kako pomembna je lahko njena družbena vloga.
Vas je vse to zelo prevzelo?
Zelo! Z Gianno Greco sva posnela na stotine ritualov, nato pa se odločila, da bova poskusila tudi najino glasbo vplesti v ritual banga. Zanimalo naju je, kako bi najina glasba iz drugačnega kulturnega okolja, saj obsega sodobno tehnologijo, punk, avantgardo, metal, sodobno klasično glasbo, jazz, flamenko in še kaj, zvenela z njim. Izbrali smo tri glasbenike iz bange, bolj zaradi njihove glasbene vloge kot zaradi morebitnih glasbenih sposobnosti. Youssef nadzoruje obred banga, če se pojavi kakšna težava, Yahya vodi množico s svojo veselo ekstravertiranostjo, Tarek pa se vedno izgubi v duhovnosti.
Vaje so bile zelo zahtevne. Naš prvi koncert v kraju Nefta ob mavzoleju tunizijskega veljaka Sidija Marzuga smo izpeljali s celotno skupnostjo Banga. Uspelo nam je, na koncertu so duhovi prevzeli telesa, ki so padla v trans. To je bil zelo pomemben dogodek. Potem smo poslali posnetke le na dve založbi in Chris Eckman iz založbe Glitterbeat Records nam je pritrdilno odgovoril. Vsi v puščavi Džerid so bili zelo veseli, ko smo jim to povedali. Od takrat so povabili našo zasedbo na znamenite festivale, kot so Roskilde, Womad, FMM Sines, Urkult, Womex, odpravili smo se tudi na turnejo po svetu.
Ste sprva nameravali posneti
Niti ne. Pa tudi ne pravega dokumentarnega filma, saj se nimam za novinarja ne za raziskovalca. Vsega sem se lotil zato, ker imam, ko grem na koncert glasb sveta, vedno občutek, da vidim in slišim nekaj, kar je popolna razglednica, ne da bi po koncertu vedel, od kod prihaja vsa ta lepota, samo zaužil sem in plačal trenutek lepote. To je v meni vedno sprožilo frustracije. Osnovna ideja avdio-video glasbenega projekta Ifriqiyya Electrique je preprosto povedati nekaj več o glasbi, od kod prihaja, o njenih ljudeh, mestih, ulicah in hišah.
Zakaj ste zmešali sufijske obrede s sodobnimi industrijskimi ritmi in elektroniko?
Naj ponovim, želja vsakega človeka je, da se mu pomaga, se ga ozdravi in vrže slabo iz njega. Tako je od puščave Džerid do diskotek Ibize in moskovskih rock klubov. Potreba po trenutku samopozabe je univerzalna. To dokazuje, da je ta glasba sodobna in tradicionalna, čeprav jo izvajamo tudi z računalniki in električnimi kitarami, ni vsebinsko drugačna, temveč le estetsko. Jezik in predvsem družbena vloga glasbe ostajata enaka.
