Imamo toliko festivalov, kot jih lahko preživi

Po burnem razmahu se zadnja leta novi festivali redkeje pojavljajo. Vključitev v turistično strategijo nujna.

pet, 11.08.2017, 06:00

Ljubljana – Festival Ljubljana, Mladi levi, Festival Radovljica, Metaldays in Overjam International Reggae festival pri Tolminu, Glasbeno poletje v Bohinju, Rock Batuje, Dnevi poezije in vina na Ptuju, Festival Lent v Mariboru ... je le nekaj festivalov, ki poleti zasedejo slovenske kraje.

Zakaj je koncept festivala tako priljubljena organizacijska oblika slovenske kulture in kaj festivali prispevajo v slovensko kulturno ponudbo? Nevenka Koprivšek, umetniška voditeljica zavoda Bunker, ki organizira festival Mladi levi, pravi: »Festivalizacija je priljubljena po vsem svetu. Sama beseda označuje praznik, nekakšno slavje, ko se v bolj koncentrirani obliki organizira niz dogodkov, ki jih povezujejo določene vsebine. Je pa danes format prevladal nad vsebino in festival je lahko že tako rekoč vse. S tem samMetaldays in Overjam International Reggae festival o po sebi ni nič narobe, jih je pa resnično veliko in postaja vedno težje razločevati med njimi.«

Izziv: nadgradnja in popularizacija

Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek pravi, da je festivalov v Sloveniji toliko, kot jih lahko preživi. Potrebuje jih vsako mesto, saj so pomembna popestritev, vplivajo pa tudi na rast drobnega gospodarstva.

Direktor založbe Beletrina (ki organizira literarne festivale Fabula in Poezija in vino) Mitja Čander pravi, da imamo pri nas dobro razvito in raznoliko festivalsko sceno, ki jo čaka nov velik izziv. »Vsi festivali, tudi literarni, se morajo vključiti v strategije kulturnega turizma posameznih okolij. Seveda pa bo treba za njihovo nadgradnjo in popularizacijo nameniti precej več sredstev kot doslej.«

Festivalizacija slovenske kulture

Po osamosvojitvi so se v slovenski kulturi kot požar začeli širiti festivali vseh oblik, zvrsti in velikosti. Bila so leta, ko se je pojavilo tudi 20 novih festivalov s kulturno vsebino. Začelo se je govoriti o festivalizaciji slovenske kulture, z analizo tega pojava pa so se začeli ukvarjati tako javne ustanove kot zasebni raziskovalci.

Kakšen je slovenski festivalski zemljevid (oziroma graf), nam je prvič leta 2012 predstavil spletni portal Culture.si. Iz njihovih preglednic je razvidno, da je najstarejši slovenski festival Majski salon iz leta 1909. Naslednji, mednarodni mladinski pevski festival v Celju, se je pojavil šele leta 1946. Sledila sta Festival Ljubljana leta 1952 in Mednarodni grafični bienale leta 1955. Po letu 1960 so se festivali začeli pogosteje pojavljati, skoraj vsako leto je pognal nov, nekatera leta tudi po več.

Bum devetdesetih

Veliki festivalski bum pa se je zgodil v drugi polovici devetdesetih in je trajal še vse naslednje desetletje oziroma do leta 2010, ko se je začela številčna rast festivalov umirjati oziroma je skorajda zastala. Leta 2016 se je po evidenci Culture.si pojavil en sam festival – MötorCity, letos pa tudi en sam – Kinotrip.

Culture.si tudi ugotavlja, da so festivalsko najbolj zasedeni poletni meseci, še posebej avgust, najmanj pa zimski meseci, še posebej december in januar. Podatkovna baza Culture.si sicer ne beleži vseh festivalov v Sloveniji, osredotočajo se samo na tiste z mednarodnim programom, pregledne festivale slovenske produkcije, ki so zanimivi za tuje producente oziroma goste, in na izbrane festivale nesnovne kulturne dediščine, poudarja Helena Pivec. Vseh festivalov v njihovi bazi je 279, od tega jih je v depoju 64 (to so festivali, ki so prenehali delovati). To pomeni, da je delujočih festivalov okoli 220. Po njihovi evidenci je v Sloveniji največ glasbenih festivalov (lani 77), plesnih in gledaliških je bilo lani 25, multidisciplinarnih 26, filmskih 21, novomedijskih in vizualnih 18, literarnih 11, arhitekturnih in oblikovalskih sedem, štirje pa so se posvečali dediščini.


Poročilo ministrstva

Slovensko festivalsko dogajanje spremljajo in sofinancirajo tudi na ministrstvu za kulturo. Po njihovih podatkih imamo v Sloveniji 175 festivalov, nekateri med njimi delujejo tudi zunaj naših meja. Na ministrstvu za kulturo ugotavljajo, da imajo festivali bistven vpliv tako na razvoj kulturnega turizma kot na večjo zaposljivost v zasebnem sektorju v kulturi.

Na področju uprizoritvenih umetnosti se festivali delijo na tiste, ki delujejo v okviru nevladnih organizacij (Exodos, Mladi levi, Alpe Adria PUF, Ex Ponto in Mesto žensk), in tiste, ki delujejo v okviru javnih zavodov, razberemo iz poročil ministrstva za kulturo. Od teh drugih na podlagi neposrednega poziva ministrstvo za kulturo sofinancira Borštnikovo srečanje, Teden slovenske drame, Bienale slovenskih lutkovnih ustvarjalcev, Mednarodni festival Lutke.

Ministrstvo za kulturo navaja, da je v letih 2014–2017 na izboru javnih kulturnih programov na področju glasbene umetnosti sofinanciranih šest festivalov, medtem ko je na izboru večletnih kulturnih projektov sofinanciranih 20. Najstarejši glasbeni festivali pri nas so: Seviqc Brežice, Druga godba, Slovenski glasbeni dnevi, Festival Radovljica in Kogojevi dnevi.

Na področju intermedijskih umetnosti imata najdaljši status festival Pixelpoint v Novi Gorici in MFRU v Mariboru, obstaja pa še mlajši Speculum Artium v Trbovljah. Vse tri izvajajo občinski javni zavodi.

Na področju vizualnih umetnosti festivalov nikoli ni bilo veliko, festivali se tudi uveljavljajo šele v zadnjem obdobju, ko so zanje pripravili poseben razpis, piše v poročilu ministrstva. V zadnjem obdobju na področju vizualnih umetnosti ministrstvo redno sofinancira naslednje festivale oziroma udeležbo na njih: Beneški in Arhitekturni bienale, BIO, Bienale vizualnih sporočil, Bienale neodvisne ilustracije in Bienale mladih Evrope in Sredozemlja.

Med najbolj stabilnimi filmskimi festivali z najdaljšim trajanjem pri nas so Festival gejevskega in lezbičnega filma, Animateka, Kino Otok, Grossmanov festival fantastičnega filma in vina, Festival gorniškega filma ter največji filmski festival pri nas Liffe. Na področju manjšinskih skupnosti in invalidov je bilo sofinanciranih 17 festivalov na različnih področjih kulture.

Boj za publiko

Kaj menijo o festivalski sceni, smo vprašali nekaj njenih ustvarjalcev.

Direktor založbe Beletrina Mitja Čander je dejal: »Ko sem bil mlad, torej v devetdesetih, so bili literarni festivali odlična priložnost za literarno socializacijo. Veljalo je pravilo, da se pisatelji in ljudje knjige na festivalih med seboj spoznavajo in povezujejo. Kasneje je ta vidik stopil nekoliko v ozadje, pomembna je postala vpetost v lokalno okolje, naenkrat ni bilo več dovolj brati samim sebi, začel se je boj za publiko.«

Umetniška direktorica zavoda Bunker Nevenka Koprivšek je povedala, da med umetniškimi festivali prevladujejo glasbeni, medtem ko bi lahko mednarodne gledališke festivale preštela na prste ene roke. »Vsi ti so slabo financirani, zato resnično relevantni umetniški dogodki še vedno redko zaidejo k nam. Smo priče vedno večjemu zapiranju v lokalne kontekste in sredstev za mednarodno povezovanje ni več. Dobro kurirani mednarodni festivali so zato izjemno redki, a še kako pomembni. V prihodnjih dveh letih vidim dva ključna momenta razvoja festivalov: povezovanje s turizmom in ohranjanje pozicije mednarodnosti, izmenjave, sodelovanja, povezovanja.«

Niko Houška iz glasbene agencije im.puls, ki sodeluje pri Festivalu Radovljica, je povedal: »V Sloveniji imamo veliko glasbenih festivalov. Vsak kraj že ima svojega, ki pa se v množici dogodkov pogosto izgubi. Zelo malo pa je takšnih, ki bi sami oblikovali in ustvarjali lastne produkcije in jih ne zgolj kupovali od zunaj. Na srečo imamo v Sloveniji nekaj svetlih izjem, kot sta na primer Festival Radovljica in Festival Maribor, ki izstopata s premišljenim programom in deležem lastne produkcije.«

Prijavi sovražni govor